Nedelja, 2. 10. 2005
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule: 2. 10. 2005
Okrogla miza »Izzivi poustvarjanja nesnovne kulturne dediščine v luči njenega varovanja«.
V tokratni oddaji vas bomo seznanili s potekom okrogle mize »Izzivi poustvarjanja nesnovne kulturne dediščine v luči njenega varovanja«, ki je v četrtek, 29. septembra, potekala v prostorih Etnografskega muzeja v Ljubljani. Okroglo mizo je organiziralo Kulturno društvo folk Slovenija (organizacija, ki združuje poustvarjalce slovenske ljudske glasbe), namen srečanja pa je bil osvetliti pojem »nesnovne kulturne dediščine«, ki je v zadnjem času kar nekajkrat uspešno priplaval na površje javnih prezentacij.
Takoj je potrebno povedati, da termin »nesnovna kulturna dediščina« izhaja iz političnih varstvenih razkosavanj dediščine na »naravno« in »kulturno«, kjer se je prvemu nesmislu pridružil še drugi – ta o »snovnem« in »nesnovnem« delu kulturne dediščine. Kot da lahko katerikoli od teh predalčkov obstaja brez drugih dveh – in stoji tam brez okvirja, ki bi mu pomagal izgledati kot omara … A pustimo zdaj to. Poglejmo, kaj so v dotični »nesnovni zapuščini dedov« videli udeleženci okrogle mize in kakšna vprašanja so se jim porajala ob soočenjih z njenim nezavarovanim statusom.
Kot primer nesnovne kulturne dediščine je v obravnavo seveda vstopila glasba. Vodja okrogle mize, dr. Marko Terseglav, je poudaril, kako velik pomen za ljudsko glasbo imajo male specifike, ki odstopajo od normativnih glasbenih vzorcev – ki pa so bile v zgodovini žal prevelikokrat spregledane s strani zapisovalcev ljudskega gradiva, ki so prihajali iz normativne muzikološke stroke. Neredko se je v zgodilo, da so t. i. »strokovnjaki« v zapis ljudskih melodij pospravili predvsem svoje videnje, kako bi neka melodija »morala« zveneti – ker petje ali igranje pač ni moglo biti drugega kot »fušanje«. Žal. Ker so s tem zabrisovali prav tiste estetske učinke, ki so bili temu okolju specifični. Čeprav so kasneje uvideli in priznali svoje napake, danes proces brisanja specifik, ki niso »trendy«, poteka dalje. Škoda – saj bomo po Terseglavovem mnenju prav te specifike iskali, ko se bomo v Evropski uniji znašli ob definiranju lastne identitete.
Če je predvsem instrumentalna glasba tista, ki je svoje tradicionalno potomstvo res popolnoma izgubila, pa pesem še vedno nekako deluje in se razvija. To je lahko dokazala gostja Jasna Vidakovič, ki že 32 let na Radiu Slovenija pripravlja oddaje »Slovenska zemlja v pesmi in besedi«, v katerih predstavlja sodobne terenske posnetke predvsem ljudskega petja. Na vprašanje, kaj se dogaja z instrumentalno ljudsko glasbo, so nekateri govorci odgovarjali z lastnimi primeri udejstvovanja – ki v večini primerov pomeni rekonstruiranje že umrlega materiala in njegovo oživljanje skozi lastne ustvarjalne prakse. Roman Ravnič iz skupine Tolovaj Mataj je predstavil gradnjo pesmi »Ljudje mi pravijo« (z zgoščenke Stare in bradate), ki jo je skupina sestavila iz štirih pozabljenih prekmurskih melodij, Marino Kranjac iz skupine Vruja je predstavil lastno oživljanje istrskega miha (oziroma dud) in dvojnic, ki že davno niso več v rabi, družinski bend Volk Folk pa je občinstvu zaigral mazurko v sestavi violina, bas in oprekelj, ki je spet eden od rekonstruiranih instrumentov. Nihče izmed izvajalcev ni skrival, da ljudsko snov interpretirajo po lastnih zamislih – kako bi tudi sicer takšna glasba lahko zaživela?! Če je kaj res znano, je to dejstvo, da se kultura pač ne more ohranjati, če se ne spreminja. Če ni kreativna. V čemer pa tiči tudi zanka vprašanja, kako takšno kulturo – ki je očitno izgubila svojo funkcijo – ohranjati. In zakaj … Najbližje smo prišli do odgovora z omenjenimi izvajalci, ki pozabljene estetske specifike vpeljujejo v lastno bivanjsko izkušnjo in s tem slednjo bogatijo. Podobno strategijo je predstavila tudi pevka Ljoba Jenče, ki je septembra v Lokovcu organizirala pevsko delavnico, s katero pa se je poleg petja dotaknila tudi neke druge stvari: ker so na delavnici peli mrliške pesmi, so globoko zakorakali v témo, ki je v današnji mladostniško usmerjeni družbi vse preveč odrinjena na rob. Poleg smrti in umiranja so se s pesmimi spomnili tudi na staro čaščenje mrtvih duš, ki bi ga danes lahko pretolmačili in prenesli v spomin na umrle, na tiste ki so bili tu pred nami. Nič nam pač ne bi škodilo, če bi svojemu egu kdaj povedali, da se svet ni začel z njim … Kar bi nas mnogokrat lahko odrešilo eksistencialnih muk. Ni kaj. Pomembna ugotovitev v prid ohranjanja dediščine!
Da se bomo morali za ohranjanje »nesnovne dediščine« pobrigati čisto sami, sta nas na okrogli mizi seznanili predstavnici Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Urada slovenske nacionalne komisije za UNESCO, ki sta potrdili, da Slovenija sploh (še) nima pravnih institucij za reševanje tovrstnih zadev. Dario Marušič, istrski muzikolog, pa je podrobneje predstavil lastno kalvarijo v prizadevanju za Unescovo zaščito istrske lestvice – kjer je poleg precej redukcionistične politike Unesca opozoril na dejstvo, da zaščita neke kulturne specifike nima smisla, če se ta specifika konča na papirju.
Pripravila Zala Pezdir
Komentarji
komentiraj >>