Med letošnjimi naslovi v zbirki Črne celine pri francoski založbi Gallimard se je znašel roman Annina poroka Natache Appanah – kdo ve zakaj, saj je avtorica indijskega porekla doma z otoka Mavricija, živi v Franciji in se njen roman povrhu prav nič ne sklicuje na kakšno domnevno »afriškost«. Če pustimo ob strani to retorično vprašanje, nam ostane lepa knjiga, tretji roman mlade in zelo obetavne pisateljice, ki se je na francoski literarni sceni pojavila pred dvema letoma.
Novinarka in pisateljica Natacha Appanah-Mouriquand, rojena leta 1973, se je z literaturo – poezijo in kratko prozo – uspešno ukvarjala že kot najstnica; od leta 1999 živi v Franciji, kjer ji je že prvi roman prinesel kar dve literarni nagradi. Ta prvenec, Pečine zlatega prahu - izšel je leta 2003 -, raziskuje eno manj znanih plati kolonialne zgodovine: usodo indijskih delavcev, avtoričinih prednikov, na otoku Mavriciju v devetnajstem stoletju. Leta 2004 je izšel roman Blue Bay Palace, ki je postavljen na sodobni Mavricij. Ponuja se zanimiva primerjava z Vzdihom Anande Devi, ki je prav letos izšel tudi v slovenščini: obe pisateljici, vsaka po svoje, preobračata tisto klasično razglednico tega otoka – Potemkinovo vas idiličnih plaž, turističnega raja.
Annina poroka je roman o pisateljici in materi, ki na dan hčerine poroke na tihem dela obračun s svojim življenjem. V prvem planu je odnos med materjo in hčerko, a je stereotipni položaj duhovito obrnjen: tu je mati tista, ki je malce neprilagojena, posebna, odštekana, hči pa skorajda utelešenje pridne, konformistične meščanske punčke. Na to rdečo nit je nanizanih še več tem. To je tudi roman o pisateljici, vendar se ne ukvarja s samim umetniškim procesom, zato pa toliko več s tem, kako ta pisateljica deluje v vsakdanjem življenju, v medčloveških odnosih. Tako se na dan hčerine poroke strašno trudi, da je ne bi »odneslo« v zgodbo, ki jo pravkar piše, da se ne bi zasanjala in kaj zmotila Anninega natančno načrtovanega slavja. Je roman o ženski srednjih let, ki dela bilanco svojega življenja. In še roman o ljubezni, tudi v tem smislu precej poseben: pripovedovalke je groza lastništva in naveličanosti rutinske zveze, njena ljubezen se izraža v tem, da moškega pusti oditi. Tako se je končala njena prva zveza, iz katere se je rodila Anna; in tako se bo morda – to ostane neizrečeno, ker se s tem ne obremenjuje – končala ljubezen, ki se na dan Annine poroke stke med njo in ženinovim očetom. Končno je to roman o priseljenki v Franciji: ne gre pa toliko za klasične družbene probleme priseljencev – odprt rasizem, položaj na dnu družbene lestvice in drugo,– ampak za vprašanja identitete, ki so nekoliko neklasično zasukana. Pripovedovalka se nikakor ne oklepa svojih korenin, nasprotno, ta stereotip ji gre na živce in tako nekje zarobanti: »Dolžna si si, za druge, za tiste, ki ti zastavijo to vprašanje, dolžna si biti pokončna in ponosna na to poreklo, pogled se ti mora zasvetiti, v očeh pokazati solza, izviti dolg vzdih, dolžna si jim obžalovati, da je to poreklo samo polpozabljena preteklost, ne moreš, sicer bi veljala za neobčutljivo, zanikati svojih korenin. Čisto preprosto ti odtegujejo pravico, da bi rekla klinc pa moje poreklo.« Izbrani odlomek, ki je skoraj kratka zgodba v romanu, je eno ključnih mest pripovedi, na katerem se značilno artikulira večina naštetih tem (razen ljubezni). Pripoved v Annini poroki je vijugava in valujoča, misli tečejo včasih navidez naključno, vendar se vedno znova vračajo v nekaj žariščnih točk. Natachi Appanah je uspelo ustvariti zaupno vzdušje intimne, tople, ampak čisto nepocukrane izpovedi – ravnotežje, za katerega vemo, kako težko ga je zadeti. Že to samo na sebi je poseben dosežek romana.
Komentarji
komentiraj >>