Sreda, 5. 10. 2005
BIGor
RADIO ŠTUDENT sreda, 5. oktober 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
THE PONYS - Celebration Castle (In The Red, 2005)
*Čikaški kvartet Ponys je začel glasbeno pot leta 2001 in do lani je razprodal vse tri uvodne single, ki so izšli za založbe Contaminated, Big Neck in In The Red. Lastnik slednje, Larry Hardy, se je zelo zagrel za Ponys in jim lani izdal še prvenec, Laced With Romance, s katerim se je skupina prebila iz ameriškega rockovskega podtalja. Nase je pritegnila pozornost s pristnim križancem garažnega rocka in post-punka v eni osebi. V času, ko smo priče številnim rivajvlom, ki prej dolgočasijo, kot pa navdušujejo, je kvartet Ponys ponudil prepleteno glasbeno govorico zapuščine garažnega in psihedeličnega rocka 60. let z artističnimi izleti punkovskega naboja s konca 70. let in post-punkovskimi elementi s preloma 70. v 80. leta. Takšno spogledovanje razkriva potencial tega mladega čikaškega benda, ki ga ne moremo takoj prišteti k plemenu čikaških skupin. Prej bi njegove korenine iskali v New Yorku ali Angliji kot pa v vetrovnem mestu drznih in matematično natančnih kitar. K poudarjeni garažni podobi prvenca je svoj kos pogače dodal detroitski producentski guru Jim Diamond, ki ni in ni mogel skriti svoje prisotnosti za mešalno mizo pri izoblikovanju zvočne slike Ponys. Ta je bila surova in za prvi odločnejši korak skupine v svet dovolj nedorečena, da bi vedeli, kaj bo naslednja poteza skupine.
Le dobro leto po snemanju prvenca se je skupina Ponys odločila za drugi album. Tokrat se je skupina zatekla k Stevu Albiniju. Če je Diamondov studio Ghetto definiral prvenec, je drugi album Ponys dobil svojo podobo v Albinijevem Electrical Audio studiu. Bolj kot prisotnost Albinija pri snemanju albuma Celebration Castle je izstopajoče dozorevanje skupine Ponys, ki je − kot vse kaže − po prvencu začela piliti glasbeno govorico in se pretvorila v svojevrsten odgovor na prevlado postpunkovskega rivajvla v zadnjih letih. Morda ima skupina celo svetlejšo prihodnost na tej strani velike luže kot doma, sploh pa v Angliji, na katero se obrača s poudarjenim angleškim akcentom, vsekakor pa v njeni glasbi zasledimo veliko več ustvarjalnega potenciala kot v številnih novodobnih postpunkovskih skupinah. Tisto, kar jo dela tako drugačno, je njena drznost, s katero nas draži iz skladbe v skladbo, že spet pa ostaja nedorečena v svojem sprehajanju med garažnim rockom in post-punkom, med milozvočjem in kitarskim hrupom. Z albumom Celebration Castle se je vaga nagnila na stran post-punkovskih elementov, med katerimi izstopa naslanjanje na sladke drobtinice Cure, My Bloody Valentine, Joy Division oz. New Order. Z bolj treznim in zrelim elanom se ni odrekla rockovski ostrini, ki jo velikokrat na kratko zamenja s kitarsko psihedelijo Spacemen 3 ali Sonic Youth. Deset pesmi se na albumu Celebration Castle zvrsti kot homogena celota in doseže pravi katarzični višek na samem koncu s stonesovsko nabrito pesmijo Get Black, s She's Broken, ki še kako spomni na Sleater-Kinney, in s psihedeličnim izbruhom zaključne Ferocious. Ponys so naredili velik korak naprej, vsekakor pa jim manjka nekaj prepoznavnega, nekaj samosvojega, nekaj, kar bi jih ločilo od večine aktualnih in tudi že v zgodovino zapisanih imen. Ponys so na dobri raziskovalni poti, da izskočijo iz tega povprečja, samo še formulo morajo odkriti oziroma pred njo so številni poskusi, da bi prišli do nje.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>