Sreda, 2. 10. 2002
Balkanis – ples psov, ali zakaj Evropa drhti
Medtem, ko si podnebni strokovnjaki sveta še vedno niso na jasnem, ali se planet pregreva ali pada v novo ledeno dobo, je na ravni človeškega doživljanja sveta mogoče pritrjevati slednjemu. Ohlajevanju. Racionalizacija, ki pušča za seboj zemljevid spolne revščine, prikriva svojo tragedijo v tehnološki lahnosti bivanja. V bleščečo eleganco vozil, ki imajo vse lepše oblikovane zadke. Ubogi Freud si niti predstavljal ni, kako globoka je lahko spolna zblojenost ter impotenca. Ali pa je to vendar vedel, a raje umrl.
Stara Juga je torej umrla v krvi. Skoraj naravne smrti. Menda zato, ker je bilo najprej Slovencem dovolj balkanske nekulturne manipulacije, dovolj prevlade večinskega življa, ki je realno maltretiral manjše brate in sestre. A iz omenjenega globalnega razgleda je ohlajevanje libida končna posledica tega razpadanja. Izpod plašča kulturne omike in nebeške lepote duhovnega doživljanja sveta šklepetajo kosti starke Evrope, ki sanja o napetih mišicah mladenča. Moškega, ki ne racionalizira, pač pa si vzame, z vso perverzijo možnega užitka.
Hrepeneča starka ve resnico, da se je z razpadom Juge postaral tudi njen rezervni genski biotop. Žalostna sluti, da je z ohlajanjem Balkana in njegovim racionaliziranjem prav sama potisnjena bližje večnosti. Zato iskreno žaluje. Aplavdira ostankom balkanske kulture, nagrajuje še tako banalne ostanke kurca in njegovih jajc v kulturi. Dolgo so tešili fantazmo njenega, če lahko tako rečemo, libida, različni cigani, Balkanci, skratka, vsi tam, južni, spodnji, pred katerimi na racionalni ravni tako sumljivo očitno viha nos. Lukavi Kusturica je to natančno jasno zaznal in nametal western civilizaciji psovk in surove krvi do roba znosnosti in še je aplavz trajal. Slovenija, ki se čudi, zakaj je Evropa ne prepozna, zakaj ne mara njene dobrotoidne lepote vseh lepot, pa dejansko še vedno ne dojema libidinalnega zemljevida sveta. Nekomu pa vendar vleče bolj kot drugim. In se ne predaja.
Kulturno umetniško društvo Balkanika, ki izdaja svojo revijo Balkanis, dokazuje, da obstaja življenje tudi po smrti. Seveda le tu, na Balkanu. Nostalgija ali nekaj več? Morda napoved Združenih držav Balkana? Ljudje s prostora nekdanje skupne države se pač razumemo že zaradi sorodnosti jezikov ter dolgostoletnega sobivanja na tleh tega prostora. Razumemo celo medsebojno psovanje. A da bi revija Balkanis preživela, si seveda ne more privoščiti drugega, kot vnaprej določenega prostora izraza. Kulturo, ki alternativno kulturira med kapitalom in resnico. Ples balkanskih psov in njihovo hropeče gonjenje je tako le nevidna, a čutno zaznavna tonska podlaga same revije.
Ton, ki sporoča odpor in gnus do prodirajočih bledotestenih Harryjev Potterjev, odpor do brezkrvnih čira čar, ki v imenu virtualno sedečih miganj z miško prikrivajo svojo resnico ...
Prikrivanje incesta, med katerim je oče, kapital, izsesal lastne otroke in jih nato spustil na lov za krvjo. Lov, ki se končuje z buljenjem kamer v krvavo notranjost prebavil od granate raztreščenega človeka na tlaku sarajevske Baščaršije. Nato stečejo borze, dividende in tako čevapčiče izriva hamburger. Kri zamenjuje sladkobna tekočina, substitut, cenena mešanica vode in cukra. A makro in mikroekonomske analize ne prepoznajo te točke žretja esence, na kateri se žrelo kapitala dotika žive ekonomije narave in jo sesa v dolgih, komaj prikritih požirkih. Šele po tej predigri lahko kapital sploh oživi in postane zombi na svetovnih borzah. Sledi logično metanje množic na kolena pred kapitalom, slede TV žretja preostankov možganov, okrogle mize, ki ne povedo nič.
Da bi prikril svoje uničevanje živega sveta, kapital vrže plebsu besede, kot so: človekove pravice, globalizacija ... kosti floskul torej, s katerimi se potem res ukvarja ves tako imenovani kulturni svet. Ne da bi opazil, da je sam tisto meso, ki je nekoč oklepalo kosti. In ga pravkar nekdo žveči. A ne kapitalist, pač pa zombi. Denar. Monstrum, ki živi svoje lastno življenje. Šah mat pozicija človeštva, ki ga ohlaja sama entropija vesolja. Kajti izza vidnega polja gre prav za entropijo. To kozmično energetsko realnost moram vedno znova ponavljati. Seveda brez sledi preboja v ostankih možganov veleumov družboslovnih znanosti. Ki neustavljivo čebljajo prežvečene dogodke ter imena, ne da bi vsaj za trenutek zaprli svoj cenjeni gobec in se zazrli v mogočni ples zvezd. Ter podobno Einsteinu dojeli, da je človeška zgodovina ples energije osebno. Ples, na katerem ne manjka en sam atom. In če je kje tu kaos, je v naših glavah. Omenjeno ohlajevanje libida je tako zelo natančen odsev energetskega logosa planeta Bolnica. Saj vendar ne sanjaš z odprtimi očmi in verjameš, da je to planet Zemlja. Je de fecto planet Bolnica, številnih ponosnih himen in zastav, v prav toliko oddelkih, znotraj katerih se borimo z ostanki naravnega ravnotežja. Občutljivim dušam pa prikrijmo vsaj to, da je ta Bolnica pravzaprav Norišnica.
Zaradi vsega tega uvrščam napor revijašev Balkanisa na skoraj Idealistično fronto proti ugašanju ter ohlajevanju sveta. Kulturen in vse bolje tiskan upor, na vse boljšem papirju in z vse prodornejšimi članki, razpravami o doživljanju post jugosnega sveta na tleh Balkana.
Vsekakor pogumna refleksija balkanskih jajc skozi možgane ljudi, ki jih še imajo. In neslišna sugestija Mujotu na Šengenski meji, da za vstop v Evropo zahteva plačilo. Ali pa meje ne bo prestopil. Drža, ob kateri starka Evropa zadrhti. In karkoli že reče hip zatem, laže. Evropa namreč ropa. Kot del globalnega roparskega pohoda homobilus vulgarisa, te onesrečene higienistične vrste, pri kateri je Darwinistična selekcija tragična farsa. Pomisli, orel in Amerika. Orel, ki predira oblake z močjo lastnih kril, in zabuhli, bledotesteni povprečni Američan, ki prodira prek pločnika do prvega taxija ter nato dvigala kot ve in zna. Bruhanje na tem mestu je prvi znak nekega boljšega zdravja.
Če diši ali smrdi revija Balkanis občutljivemu vonju pravkar opisane Evropocentrične duše po Balkanski štali, polni kislega vonja slabo umitih genitalij umetnikov tega prostora, to zagotovo ni le stanje duha neke generacije. Je v steriliziranem mleku Evrope tista kisla dragocenost, ki šele zmore narediti iz mleka nekaj boljšega. Jogurt ali sir. Tisti božansko smrdljivi in še bolj okusni plesnivi sir. Ali, če za konec povzamem - Balkan je kvalitetna sperma Evrope na njeni dlani. Izlita iz testisov po orgastičnem klanju, ki ga je Evropa, lačna sveže krvi, tako željno pričakovala dolga desetletja. Dlan, na kateri je revija Balkanis
ples psov na odru evropskega gledališča. Kaj vse ti psi počno, lahko preberemo sami.
Vsekakor nekaj zelo kvalitetnega. Ah. A v mejah kulturoidne omike, ki šele omogoča stik izgubljenih svetov.
Sredi jutra, iz malih, mongoloidnih možganov v velike je prenašal: Edo Marinček
Komentarji
komentiraj >>