Glede na poročilo o staranju prebivalstva, ki ga je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD objavila v ponedeljek, nimamo prav nobenega razloga, da bi lahko vsaj vsi, ki nam je administrativno zagotovljena pravica do bivanja, pravzaprav pa zgolj do dela v tej naddržavni tvorbi, ki ji pravimo Evropska unija, z optimizmom pričakovali prihajajoča desetletja. Glede na naglo bližajoče se strukturne reforme, kot se te dni politično korektno reče de-konstrukciji socialnih pravic in te nič več socialno-nacionalne suverene države, je optimizem pravzaprav povsem odveč že na krajše časovno obdobje. Nenazadnje prav na to nemo opozarjajo tudi brezimenske množice ilegalnih migrantk in migrantov, ki zgolj v imenu lastnega preživetja pritiskajo, nekateri pa, kot nam je bilo naposled le dopuščeno izvedeti, tudi umirajo na južnih zunanjih ogradah Unije.
Poročilo Organizacije zgolj za gospodarsko in ne še kakšno drugo sodelovanje in razvoj je namreč v delu, ki se direktno nanaša na naglo starajočo se staro celino, povsem nedvoumno. Staranje prebivalstva bo najbolj prizadelo Evropo, v kateri se bi lahko do leta 2050 primerilo, da bo vsak zaposleni podpiral oziroma na svojih dela sposobnih plečih nosil enega upokojenca. In ker so se te zlovešče ugotovitve zapisale kot že rečeno Organizaciji zgolj za gospodarski razvoj in sodelovanje, so temu primerne tudi njene ponujene domnevno strukturne rešitve.
Računica je tako zgolj ekonomska – izenačeno število dela sposobnih, pravzaprav pa tistih, ki bodo delo sploh imeli, in že upokojenih, torej tistih, ki naj bi z delom in prispevanjem v državne blagajne že opravili, bo pomenilo prevelik pritisk na javne finance. In takrat bo potrebno, ali zvišati že tako velike davke, ali dodatno skrčiti obseg že tako vse bolj zgolj papirnatih socialnih pravic, ali pa se še bolj dodatno in izdatno zadolžiti. Temu pa se naj bi po mnenju teh eminentnih predvsem ekonomistov in šele nato ljudi edino dalo izogniti s tako imenovanimi strukturnimi ukrepi v obliki reform trga dela, pokojninskega sistema ter ostalih socialnih transferjev.
To pa v politično-korektni latovščini, katera se pravzaprav kaže kot edini kvazi-civilizacijski dosežek Evropske unije, pomeni, da se bodo rešitve iskale zgolj v smeri naslednje kombinacije ukrepov. Zviševanja starostne meje za upokojitev, zniževanju socialnih prejemkov in nadomestil za brezposelnost ter spreminjanju, v bistvu pa ukinjanju shem za zgodnje upokojevanje.
Demografski paradoks naglo starajoče se Evropske unije, katere prebivalke in prebivalci so se zaradi spreminjajočih se pogojev in predvsem tudi same količine dela z demografskimi statistikami dokazljivo očitno odrekli prav temeljnemu bivanjskemu smislu vsega živega, torej razmnoževanju, pa se zrcali prav na njenih ograjah. Prav tam namreč pod streli obmejnih represivnih organov tudi ugašajo življenja tistih, ki zaradi same eksistenčne ogroženosti v državah, v katerih so se ne da bi jih kdo kaj vprašal rodili, nimajo več kaj izgubiti. Še več, za prihodnost očitno tako zelo nujno potrebna javna sredstva, se ob obilici politično-korektne evrokratske latovščine na stari celini kratkoročno razmetavajo za dodatne represivne ukrepe in teptanje temeljnih človekovih pravic, na katerih naj bi domnevno slonela ta Evropska unija.
Svoj glas je tako prav včeraj denimo povzdignil tudi Tonio Borg, notranji minister prav tako naglo starajoče se Malte. Od Evropske unije je zahteval dodatna javna finančna sredstva za države, ki se soočajo z vse večjim številom ilegalnih prebežnikov. Že od poletja pa je znano, da bo Malta, če teh sredstev ne bo, razmislila o začasni ustavitvi izpolnjevanja mednarodnih obveznosti, torej spoštovanja podpisanih deklaracij in konvencij, ki ilegalnim prebežnikom ob zajetju zagotavljajo vsaj minimalne človekove pravice. In ker ima Malta ta čas v zbirnih centrih oziroma teh koncentracijskih taboriščih 21. stoletja trenutno samo 1427 slabo oskrbovanih ilegalnih prebežnikov, je zahtevo razširil še na Italijo in Španijo.
Medtem pa ko so italijanski dogovori o gradnji teh koncentracijskih taborišč zunaj ozemlja unije in takojšnji deportaciji ilegalnih migrantov v obubožane afriške države, iz katerih prihajajo, z denimo Libijo, trenutno v ozadju javne pozornosti, pa je drugače s Španijo. Uspešnost njenega dogovora z Marokom o deportaciji nezaželenih prebivalcev črne celine je te dni na preizkušnji zaradi številnih poročil mednarodnih nevladnih organizacij o nečloveškem ravnanju in izživljanju maroških oblasti nad ilegalnimi prebežniki. Konvoje avtobusov, s katerimi se jih deportira v zahodno-saharsko puščavo na jug Maroka se je že prijelo ime - avtobusi smrti. Samo organizacija Zdravniki brez meja je tako sporočila, da so v puščavi na jugu Maroka našli več kot 500 iz španskega, torej tudi evropskega ozemlja izgnanih prebežnikov brez vsakršne oskrbe.
Seveda je Španija Maroko že pozvala k človeškemu ravnanju s prebežniki. Toda to je pač del folklore te politično-korektne latovščine evrokratov, na kateri se zdi da temelji ta naglo starajoča se Evropska unija. Rešitev demografskega paradoksa stare celine, pa se vendarle zdi kot na dlani. Javna sredstva, ki se porabljajo za kratkoročne in na dolgi rok tako ali tako na neuspeh obsojene represivne ukrepe bi vendarle lahko preusmerili v programe za socializacijo in integracijo dela voljnih ilegalnih prebežnikov iz črne celine.
Njih tudi ob aktualnih evropskih razmerah še vsaj nekaj generacij gotovo ne bi kar tako minilo do temeljnega bivanjskega smisla vsega živega, torej razmnoževanja. Toda eminentni ekonomisti in šele potem ljudje iz organizacije za zgolj gospodarski razvoj in sodelovanje v to smer ne razmišljajo. Njihov domet je zgolj dodatno delovno obremeniti in skrčiti socialne pravice že živečih na starem kontinentu. In kaj da je narobe s predvsem dela in človeka vrednega življenja iščočimi iz črne celine? Zgolj to da so črni? Vse bolj se zdi, da je prav v tem grmu ključni strukturni problem, s katerim se še kar nekaj časa ne bodo pripravljeni spoprijeti oblastniki te dobesedno stare celine.
Komentarji
komentiraj >>