Roman Kuhar je povzel in analiziral članke v tiskanih medijih v slovenskem prostoru v letih od 1970 do 2000 in ugotavljal, da je prvi članek na to temo izšel že leta 1921 v Jani kjer se je anonimni avtor zavzemal za odpravo člena, ki kaznuje (citiram) »vsak akt, s katerim je krivec iskal ali našel spolno zadoščenje na telesu istega spola.« Tudi druga objava je bila napisana v zagovor homoseksualnosti in objavljena na več kot tridesetih straneh v samozaložbi. Zatem so se oglasili glasovi iz drugega pola in naznanjali protinaravno čud, duševne motnje in širjenje aidsa.
Kuhar je naravo člankov, ki so se v tridesetih letih pojavili v medijih, strnil in povezal s ključnimi oznakami. Prvi tip člankov se nanaša na stereotipizacijo in ponuja način, kako po desetih vprašanjih ugotoviti, ali je vaš sin homoseksualec???
Nato sledi paket člankov, ki se nanašajo na medikalizacijo in manično iščejo vzroke za nastanek nagnjenja do istega spola, podajajo rešitve, kako temu ubežati ter predvsem najavljajo novo bolezen. Smešno, ko pa vendarle vemo, da homosekslualnost obstaja že od vekomaj! Kje se skriva homoseksualni gen in kako homoseksualnost izkoreniniti genetsko???
Naslednja problematizirana etapa prispevkov je seksualne narave, ki bolj ali manj rajca heteroseksualne moške in je dobro prodana predvsem v porno magazinih.
Večino časa pa se je o istospolni ljubezni govorilo presej skrivnostno in namigovalo na krivdo, sram in zločin. Vladal je MOLK in skrivnostne slike, ki so podkrepile pisano besedo. Govorilo se je o Tistem in izogibalo kakršnimkoli klasifikacijam in znakih našega obstoja.
V svetlopolti in heteroseksualni politiki pa je zadnje čase pogost pojav normalizacije tekstov, ki se nanašajo na istospolnost. To nakazuje na možnost življenja gejev in lezbijk izven klozeta, vendar z enim pogojem; da ostanejo kar se le da nevidni in neopazni. Seveda je normalizacija mišljena in gledana s heteroseksualnega vidika in tolerirana, vendar le do točke, ko homoseksualec ne ogroža heteroseksualca, torej tistega, ki piše in se pritožuje, zakaj se v medijih toliko razpravlja o tem, poleg tega pa v isti sapi pravi, naj se nehamo razkazovati po ulicah in se iti nekakšne maškarade. A ne pozabimo, taisti možakar nas tolerira in sprejema.
Roman je na okrogli mizi s prezentacijo svoje študije osvetlil medijsko upodabljanje homoseksualnosti in opozoril na začaran krog podajanja homoseksualnih tem med vladnimi institucijami, ki po svoje kreirajo javno mnenje in medijskim poročanjem o homoseksualnosti, ki je nekoliko drugače naravnano, kot pa kažejo javnomnenjske raziskave. Kljub temu, da se medijska naravnanost do lezbičnih in gejevskih tematik počasi osvobaja in premika od stereotipizacije do medikalizacije, ki išče vzroke za nastanek homosekualne ljubezni, do seksualizacije in skrivnosti ter se počasi normalizira in nakazuje na navidezno toleranco, javno mnenje še vedno ostaja precej homofobično. Politika pa seveda izhaja iz javnomnenjskih raziskav, kjer išče razloge za zaviranje postopka procesa sprejemanja predlogov in zakonov, ki se nanašajo na osnovne pravice obstoja gejev in lezbijk v še vedno izrazito heteroseksualnem prostoru.
Na tej točki se lahko vprašamo, kdo je v večji meri odgovoren za odpravo odklonilnega odnosa do homoseksualnosti. Kot kaže politika in mediji tukaj ne najdejo skupne točke, saj je narava člankov odvisna od avtorja samega, kateremu je odprta pot za pro et kontra argumente. Analiza medijskega poročanja od leta 1970 do 2000 nam pokaže, da v tridesetletnem prodiranju tovrstnih tematik na širše tržišče, dosega vrh šele po letu 2000 z reportažo 2.parade ponosa, ki je osvetlila tako argumente Za kot PROTI in to v enem in istem prispevku. Leto kasneje, torej letos, pa je o tem dogodku poročala že skoraj tako kot novinarji z višje hierharne pozicije poročajo npr. o koncertu Sidharte. Medijska podoba homoseksualnosti se torej spreminja, vendar novinarski kodeks, spravljen v zaprašenih predalih uredništev, še vedno ostaja enak in v večini primerov prezrt. Novinarji so na svoji študijski poti še nekako pod okriljem državne avtoritete, saj naj bi vsi skupaj o homoseksualnosti in drugih obrobnih temah, kot je zapisano v kodesku novinarskega poročanja, govorili (citiram) »…s čim bolj objektivnega zornega kota in se izogibali poenostavljanju, stereotipizaciji in podajanju osebnega mnenja ter bili posebej pozorni pri definiranju določenih izrazov.« Javnost se sicer lahko pritoži v zvezi s posameznim člankom ali prispevkom, saj naj bi to obravnavali posebni ombudsmani, vendar imajo pritožbe vprašljiv cilj in bodo najveretneje romale na uredniško mizo. Uredniki radijskih in televizijskih medijskih hiš na drugi strani pa še vedno potiskajo te tematike izven ŠPIC časa, takrat ko je poslušljivost najmanjša, medtem ko pisani mediji pridno izkoriščajo tržno nišo in podajajo senzacijske članke iz življenja gejev in lezbijk. Še vedno pa uredništva sama ne naročajo člankov s homoseksualno tematiko, tako da je frekvenca odvisna od prodora posameznih novinarjev do različnih medijev.
Na tiskovki se je tudi vzpostavilo vprašanje legitimnosti vsebine, poleg tega pa smo nekako kvazi zaključili, da bi pri medijskemu kreiranju javnega mnenja, bilo veliko bolj ugodno, če bi o teh temah poročali geji in lezbijke sami. Očitno v Sloveniji nimamo dovolj izobraženih novinarjev, da bi poročali dovolj zrelo in dovolj objektivno, da ne bi prihajalo do homofobičnih trenj. Pa smo zopet na začetku in pri dejstvu, da se medijski prostor odpira, vendar za oba pola argumentov, tako ZA kot PROTI. Tako je tudi prav in celo nakazuje na demokracijo, vendar se mi zdi, da večina prispevkov v istem mediju ni tako polarizirana kot homoseksualnost ter da so drugi prispevki dokumentirani kot normalni dogodki, ter jih nihče ne problematizira. Manipulacija pa se ne izvaja z državnega vrha, temveč v samih uredništvih, vsako čisto po svoje dokumentira in komentira homoseksualno življenje. Vlasta Jalušič je na okrogli mizi z nami delila svoje mnejnje in povedala, da edino v varnem prostoru ni treba paziti na politično korektnost. Dokaz, da takšno okolje še vedno ni vzpostavljeno, je bila prav ta okrogla miza, še bolj pa vse hipoteze, ki so se na njej le deviško izpostavile in niso dočakale razvoja v kakršnekoli oprijemljive teorije. V uredniški politiki vlada kaos in kot pravi Nataša Velikonja, da je edina uredniška politika v tem, da je pač enostavno ni!
Za konec pa še ena misel; Roman Kuhar je z anketnim vprašalnikom ugotovil tudi, da je več kot 60% vprašanih dobilo svoje prve informacije o obstoju gejev in lezbijk ravno iz medijev. Kje pa drugje, saj država ne skrbi za celovito vzgojo vseh državljanov in teh tem v šolskem sistemu ni ali pa so potisnjene ob rob in še vedno označene kot deviantne. Kdo je torej odgovoren za ozaveščanje in izkoreninjanje stereotipizacij, medikalizacij, seksualizacije, skrivnostnosti in kvazi normalizacije, ki so jih zapečatile različne medijske hiše? Kdo tukaj izvaja kontrolo nad profesionalizacijo objavljenih člankov? Kam se vmešava ali bolje ne-vmešava država, ki naj bi poskrbela za manjšinske pravice? In kdo se tako veselo širokousti in naklada o vseh teorijah, vzrokih in nastankih homoseksualnosti? Ta in ostala porajajoča vprašanja sem vam retorično navrgla, saj niti na okrogli mizi, prejšnji četrtek, nismo prišli do kakšnih zaključkov in smo srečanje končali, ravno v času, ko bi se debata lahko sprevrgla v provokativni medijski boj. Kajpada drugega, saj smo že zdavnaj ugotovili, da uredniške politike pač ni, zato vsi vsak po svoje v navidezni demokraciji začinjujemo svoje novinarsko delo.
Komentarji
komentiraj >>