Nevladne organizacije so pozvale k odgovornosti
27. januarja letos so nevladne organizacije pripravile akcijo kot obrambo pred žaljivo manipulacijo in zaničevalnim napadom SLS. Le-ta se je 20.januarja, ravno v najbolj ugodnem času za obravnavo predloga zakona o partnerski skupnosti gejev in lezbijk, pred ministrstvom opredelila PROTI temu predlogu. Aktivisti so bili že skoraj pri vrhu gore, saj so se s predlogom že končno strinjale vse koalicijske partnerice, potrdila pa ga naj bi tudi vlada RS oz. odobraval DZ RS, vendar smo očitno naleteli na ledeno goro.
V dopisu je SLS vodje poslanskih skupin LDS, ZLDS in DeSUS ter MDDSZ RS opozarjala na suicidalno politiko v Sloveniji, če bi vlada morebiti podprla predlog zakona. S podporo predloga bi namreč družba izgubila regulantno vlogo nad zakonsko zvezo, z istospolnimi partnerstvi pa se menda tudi poslabšuje generacijska slika slovenskega naroda. Pa smo spet pri Rugljevih suhih vejah. SLS je korenito izrazila svoje mnenje, da sklenitev istospolnega partnerstva ni človekova pravica ter nas tako izključila iz definicije človeštva.
Istospolna partnerstva so torej za SLS po definiciji samozadostna in zaprta za življenje, tako da ne morejo biti izenačena s heteroseksualnimi, vendar pa SLS že takoj v drugi sapi skušala olepšati svoj ogled, saj menda s tem ne izvaja nobene diskriminacije, saj zanjo ne obstajajo nobeni pravno formalni razlogi. Kako se bomo torej borili proti deskriminaciji, če smo izključeni iz političnega dometa???
Svoj dopis je SLS oplemenitila še s temeljnimi načeli Raitzingerjevega dokumenta, ki ga je Sveti sedež z Janezom Pavlom II na čelu, izdaj julija lani. Joseph Raitzinger ga je naslovil z Razmisleki v zvezi s predlogom o pravnem priznanju zvez med homoseksualnimi pari, v katerem je radikalno nasprotoval le-tem zvezam in jih označil za družbeno nerelevantne in škodljive. V dokumentu je tudi pozval politike naj zakona ne podprejo. SLS je takoj pograbila vrženo kost in zadala nizkoten udarec, ki ga lahko razumemo kot namerno zavlačevanje in oviranje postopka sprejetja zakona. Obenem pa stranka ustvarja navidezno podobo, ki podpira sprejetje le-tega zakona. Toliko o politični manipulaciji in kvazi demokraciji ter idealističnim javnim nastopom pol. strank.
Nevladne organizacije – ŠKUC-LL, ŠKUC-Magnus, ŠKUC-Roza klub, Društvo prijateljev Legebitre in DIH-društvo za integracijo homoseksualnosti so z AKCIJO imenovano KOROMAČ pozvale k odgovornosti. Očitno je, da se predlog zakona o partnerskih skupnostih kot pink ponk žogica odbija v sobi brez vrat in oken. Po drugi strani pa je poteza SLS nerazumljiva. Ne smemo pozabiti ,da z nesluteno hitrostjo drvimo proti EU, ki v najnovejši resolucijo pravi, da evropski parlament poziva države članice, naj istospolnim partnerskim skupnostim zagotovijo pravico do zakonske zveze in PAZI! posvojitve otrok.
Pa smo spet pri dvojnem izgledu SLS, ki gradi svoj program RAVNO na evropski usmerjenosti. Morda pa gre tudi za neko pridobičarsko dejavnost, ki se odvija pod mizo, saj SLS omenja tudi, da je že sam predlog zakona bil drag, vsekakor dražji od njegove vsebinske vrednosti. S tem denarjem bi lahko Slovenija vendarle podprla kakšen predlog, ki bi bil v skladu s slovenskimi vrednotami in kreira uniformiranega človeka, nas pa bi najraje skupaj z đamijo in izbrisanimi preprosto izbrisala.
Nataša Velikonja: Plevel
ŠKUC (Zbirka Vizibilija), Ljubljana 2004
IZ ZADNJE KLOPI
Nataša Velikonja je že sredi devetdesetih vzbudila pozornost s pesniškim prvencem Abonma in nekaj let pozneje z drugo zbirko, imenovano Žeja. Konec lanskega leta pa je, ravno tako pri založbi ŠKUC, izdala tretjo zbirko, v svojem ustvarjalnem opusu morda najboljše in gotovo izjemno zrelo, a tudi najbolj udarno in neizprosno delo. Avtorica ga je suvereno poimenovala Plevel in ga v podnaslovu cinično-ironično opredelila za »zbirko nepovezanih zapiskov«, ne meneč se za meje med poezijo in prozo, med etablirano umetniško izpovedjo in navidez sprotnimi, impulzivnimi beležkami, med »zgolj« osebno izkušnjo in javno sfero politike. In kaj še povezuje nepovezane zapiske, razen platnic s črnobelo fotografijo korakajoče postave v pusti noči – posnela jo je Maja Vauda – ki v miniaturnem slogu napoveduje občutje preživetja skoz vztrajno, tako rekoč zakoreninjeno nepripadnost: »morda je prezgodaj za globoke korenine. no, jaz sem jih že povlekla do središča zemlje. jaz se takoj vsadim, kot plevel«? Zvečine kratke in jedrnate zapise nedvomno integrira vseprežemajoča ljubezenska izjava konkretni njej. Toda ta ljubezenska zgodba je vedno ponazorjena na ozadju »osebnih okoliščin«, ki jih sprožajo družbene razmere homofobije in splošno ozračje »mehkega« kulturnega nasilja v obliki terorja vsiljenih izbir. In zgodi se tudi narobe, da namreč prevladujoče družbenoekonomske razmere lahko postanejo vzrok težke osebne žalosti: »skratka, prijatelj/gre v tujino za leto dni in mi hoče oddati stanovanje za tisoč/mark mesečno. v knjižnici sem naštela šestintrideset zamu/dnikov in v petek zvečer sem bila tako potrta zaradi tega in sem/ponavljala, kako je jasno, da komunizem ne bo nikdar uspel, ker/ljudje nimajo odnosa do javne lastnine in kako je kapitalizem/točno po meri ljudi in kako je točno to, kar zmorejo« (str. 53). Da niti sama subjektova zasebnost nenazadnje ni prav nič kaj zelo osebnega – razen odločitve za lastno generacijo –, izpričuje tudi avtoričin intimen spomin, ki je po svoji kontradiktorni naravi pravzaprav javen in množičen: »se spominjate beograjske ekatarine velike? to so bili ljudje/rock bend, ki nam je, mnogim moje generacije, rojene ob koncu šest/desetih in naseljene v črna mršava telesa osemdesetih, določil/kulturni okus, ljubezenski okus, nas vzgojil in nam šepnil pogum/za samoto, obarval kriterije prijateljstva …« (str. 97). Spomini pa prerastejo v male zasebne kulturne fantazije: »potem pa je še bojna opcija: zdaj sva svet in jaz in to je ta/fronta (…) jaz sem v tem/čisto napeta in čisto zbrana, čisto osebno to jemljem, črna,/nemirna, malo podivjana, lezbijka, visoka in suha, še vedno se/precej lažem in malo sem destruktivna. v glavi imam podobo/pesnika morrisona, gol do pasu, s prostimi lasmi in kovinskim/pasom se vrti okrog svoje osi. to je moja kulturna fantazija« (str. 29).
Kar najbolj veže razvezane zapiske Nataše Velikonje, je morda tudi tisto, kar najbolj zareže, in sicer iluzornost meje med varno intimno, zasebno sfero, in tršo, neprijaznejšo javno sfero: »jaz nimam nobene perspektive in nobenega veznega tkiva ni,/nihče ne ve zame. Živim predcivilizacijsko izgubljeno življenje« (str. 23). Pravzaprav v subjektovi lupinici hitro zazijajo razpoke, ko se njegov vsakdan spremeni v socialno moro iskanja podnajemniškega stanovanja (»new york, london, berlin, tam/imaš lukenj, kolikor hočeš. djuna je najprej pila, potem ne več,/potem je samo še renčala. crisp je cele dneve ležal na postelji./tega v ljubljani ne moreš, ker v ljubljani imaš samo stanovanja,/polna rjavega pohištva za srednji sloj, jaz pa sem divjak«), ko mu agenti in stanodajalci tako prehvaljeno visoko raven intelektualnega življenja odmerijo z dovoljenim številom knjižnih polic v podnajemniški sobi – če sploh. Hja, kljub intelektualni zagnanosti (»ko sem imela osemnajst let, še nisem vedela, da bom potem/sedemnajst let pisala kot kreten«) vsi ne lezejo iz zadnje klopi k istemu premočrtnemu cilju v prvi vrsti: »zvečer gledam na otvoritvi mesta žensk/skrite lezbijke v prvi vrsti, vse takšne iz ljubljanske univerze,/oblečene drugače kot tedaj, ko pridejo v monokel ali na metelko/vo. univerza je drugačna in cankarjev dom je drugačen in prva vrsta je drugačna« (str. 65). Kritično reflektira pesnica pripovedovalka še druge vrste pridobitniškega intelektualizma, med drugim tudi stalno jago na status samozaposlene v kulturi, kajti »več dogodkov, prej dobiš status. kaj/naj opišem. je visenje na šanku v monoklu dogodek? jaz vedno/pridem tja, ko lezbijke še samo slonijo na šanku in nič ne go/vorijo. potem, ko so že malo pijane in je že preveč glasno, moram/iti« (str. 37). Svojevrsten antidogodek je zato tudi medijsko spremljanje kulturnih dogodkov: »zvečer po desetih smo se nakadili in se do solz smejali oddaji o/leksikonu in tistim akademikom. nataša pravi, pa saj ta tip je ko/iz herbarija, in tanja pravi, ja, dva leksikona in vmes on«.
Ne le preglasitev iluzij, pač pa zlasti obračun s surovim idealizmom – tako preteklih neodločnih ljubimk kot posiljenih zamisli o kakršni koli skupni »manjšinski« fronti – je tisto, kar prostim verzom Nataše Velikonje daje tudi hkrati učinek ostrih definicij oziroma tiste pesmi, ki jo je pesnica Taja Kramberger nekoč opredelila kot intelektualno spoznanje. Tako neprizanesljivo spoznavna je že uvodna pesem, ki odpira prvi tematski sklop Plevela z naslovom revolucija: »po tem, ko sem vso noč in pravzaprav ves teden imela napade/panike. zdaj se počutim svobodno, svobodno pred iluzijami, ki/sem jih imela ta leta, da obstajajo združena fronta, solidarnost,/prihodnost ali širši krog podpornih prijateljev. veljam samo/toliko, kolikor bo nekdo pritisnil svoje ustnice na moj trebuh« (str. 7).
Natašin Plevel se v vseh tematskih sklopih zbirke – revolucija, plevel, pozdrav iz zadnje klopi, prva vrsta, zahvala, 36.350 tolarjev za tri dni, bivanjska enota, polsčn, spomin na generacijo, ob pol sedmih zjutraj, želja je lakota je ogenj – prime globoko in trdno. Saj ne zagovarja koncepta revolucije, temveč odpora: čim ga izpuliš, požene drugje.
tekst IZ ZADNJE KLOPI je pripravila Suzana Tratnik
Komentarji
komentiraj >>