Drag king kultura v Sloveniji se razvija
Prejšnji teden pa smo že drugič bili priča drag king performensu, tokrat v okviru pravkar minulega festivala Mesto žensk. Okvire je prestavljala haitska američanka Mildred Gerestant, znana kot D.R.E.D., ki je na odru Menze pri koritu več kot eno uro prepričljivo spreminjala moške in ženske vloge. D.R.E.D., kot je njeno umetniško, je najbolj prepoznavna po t. i. "drag" nastopih, v katerih oponaša moške vloge in hkrati raziskuje moškost pri ženskah. Že sedem let se ukvarja s preoblačenjem in razblinjanjem stereotipskega pogleda na moškost in ženskost. Nastopa na vsakovrstnih dogodkih, vključno z zavetišči za brezdomce, porokami, šolami, gledališči, festivali, tako filmskimi kot gledališkimi, konferencami, skratka - povsod. Nima ciljne publike in tudi ni ozko usmerjena, temveč širi svojo sporočilo daleč naokoli.
Poleg tega je D.R.E.D. še pevka, aktivistka, igralka, predavateljica in pesnica. Vodi tudi transgender delavnice za otroke in odrasle. Kot sama pravi, otroke že od majhnega navaja na odprtost v izražanju in sledenju svojemu srcu. Otroci so vendarle najbolj iskrena bitja, brez predsodkov in stereotipskega pogleda na svet. DRED ne ločuje sveta na moški in ženski pol, ampak je vseskozi nekje vmes, na ravni, ko telo ni več pomembno, temveč je v ospredju človek. Svojega dela se loteva tudi z duhovne plati in podira religiozna prepričanja, ki zatirajo ženske z izgovorom na boga. Moški in ženske si vendarle lahko vsi skupaj delimo svet, saj smo vsi enaki in močni. DRED pravi, da moč ni omejena, temveč je brezmejna in ti je nihče ne more vzeti, razen če ti tako misliš.
Duhovno podkrepljeno predstavo smo lahko videli prejšnji četrtek v Menzi pri koritu in DRED je bila res prepričljiv moški, tudi vokalno, pa čeprav ne verjamete, medtem ko poslušate njene izjave. Toda DRED je umetnica in ima svoj koncept. V mednožje si je v imitaciji penisa celo vstavila jabolko, v katero je tudi zagrizla. Je to morda bilo jabolko spora ali morebiti Adamovo jabolko? Karkoli, kar pač je gledalec opazil, pravi sama. S to gesto ne provocira, kot je mogoče vaša prva asociacija, temveč si jemlje svobodo, da naredi, kar hoče. Ni ukleščena v nobena globoko tradicionalna prepričanja, pravtako jo nič ne omejuje pri svojem izražanju. Njene preobrazbe na odru dajejo predvsem misliti, obenem pa tudi zelo zabavajo.
Bistvo njenih nastopov ni v pozah, ki jih zavzema na odru, temveč v sporočilih, ki jih prenaša gledalcem. In to se glasi : »Osvobodi se! Bodi to, kar si!« Preprosto, a vendar za marsikoga nedoumljivo dejstvo. S svojim delom skuša odpirati in širiti človekovega duha. Ljudem daje misliti o lastnih identitetah, ter oznakah, ki jih pripenjamo drugim na podlagi spola, seksualnosti, rase, socialnih razredov, velikosti ali religije. Seveda smo vsi drugačni, moški in ženske, črni in beli, majhni ali veliki, toda vsi stremimo k istemu bistvo, le da smo mogoče to že pozabili.
Več o Mildred ali DRED lahko izbrskate še na www.DREDking.com
Ste se že kdaj vprašali, koliko moškosti je v vas – ženskah? In koliko ženskosti je v vas - moških? /kratek premor/ V vsakem od nas in vas se skriva tako ženski kot moški pol energije, vprašanje je le, do kolikšne mere se upamo izraziti. DRED s tem nima problemov, temveč jih morda celo rešuje pri drugih. DRED si upa, kajti zanjo je strah iluzija. DRED si drzne.
Meje med moškostjo in ženskostjo sta podirala Indra Windth iz Švedske in Del LaGrace Volcano iz ZDA, vi pa ste ob koncu delavnice lahko bili deležni pogleda na deset »drag kingic« iz Slovenije in Hrvaške.
Transvestija – preganjanje in kaznovanje v obdobju od 16. do 18. stoletja
Ženska, ki se je zapletla v lezbični seks, v libertinski miselnosti ni pomenila nevarnosti, dokler je ohranjala ostale vidike ženske vloge, a tista, ki se je zapletla v lezbbični seks in hkrati zavrnila druge elemente ženske vloge, je vedno prebudila družbene strahove. Ženska je s transvestijo pač stopila moškemu egu na žulj.
Celo najneznatnejši znak zavračanja ženskega (in moškega) konvencionalnega videza je predstavljal grožnjo, saj je pomenil, da so ženske prenehale biti ženstvene (ergo-podrejene), moški pa možati (ergo-vladajoči). William Harrison, ki je živel v odbobju od leta 1534 do 1593, se je v delu Descripotion of England pritoževal, da nekatere ženske nosijo citiram: »jopiče z visečimi ščitniki za moda na prsih« ter da je »srečal nekaj teh izpirjenk v Londonu tako zamaskiranih, da je presegalo meje vedenja o tem, ali so moški ali ženske.« V naslednjem stoletju pa je v Angliji zavpadala popolna histerija, saj se je ženska oblačilna moda pomaknila k temu, kar je bilo sprejeto kot moško, in obratno. Kaj hujšega...
Tako literatura kot zgodovina kažeta, da so se v preteklih stoletjih številne ženske oblačile kot moški. Podobno kot v zgodnjih desetletjih 16. stol. V Angliji so pripadnice določenih razredov lahko dosegle določene stopnje neodvisnosti. A večinoma so od 16. do 18. stoletja v Angliji, Franciji, Nemčiji in Ameriki bile omejene s položaji, ki so jim bili dostopni. Če je ženska hrepenela po svobodi v dobi pred spolno nevtralno modo – ko so ljudje bili prepričani, da obleka nedvomno določa spol, ko torej ni bilo potrebe po podrobnem pregledovanju obraznih potez in mišic, da bi opazili razlike med spoli – jo je skušala doseči kot moški.
Poskusov da bi si ženska z moškim videzom pridobila več pravic, ki so očitno pripadale zgolj moškim, je bilo veliko. Toda, pazite, če je skupnost odkrila, da se ženska izdaja za moškega in da se romantično zapleta z žensko, sta bili v nevarnosti tako njena svoboda kot življenje. Transvestitka je bila najpogosteje kaznovana z usmrtitvijo ali drugimi krutimi posegi. Prvi primeri kaznovanja transvestitk so zabeleženi v že 13. stoletju. Leta 1260 so predpisali takšno kazen za žensko sodomijo: ženska naj bo pohabljena za prvi in drugi seksualni prekršek z žensko, za tretji pa sežgana na grmadi. Po drugi strani pa je ne-transvestitskim ženskam bila dopuščena široka svoboda pri izražanju čustev do žensk. Celo zaželjeno je bilo, da se ženske urijo v čutnosti druga z drugo, saj se tako pripravljale na bodoče moške, ki lezbištva takrat sploh niso jemali resno, ampak njim v prid.
Transvestitke so torej storile nekej, kar je bilo v družbi sprejeto precej resneje od zgolj seksa z ženskami: poosebljale so moške. Lastile so si privilegije, običajno pridržane za moške – samozadostnost, neovirano svobodo potovanj, svobodo raziskovanja poklicev, pestrejših od tistih, ki so jim bili sicer dostopni. Prilaščanje posebnih moških pravic bi samo po sebi ne povzročilo smrtnih obsodb; a tudi večine oblik lezbične ljubezni ne bi doletela stroga kazen. Skrajni družbeni bes je razvnela zahteva po moških pravicah, združena z domnevno zagrešitvijo določenega seksualnega dejanja, še posebej, če se je v njem uporabil dildo, takrat označen za protizakonito iznajdbo, ki jo je ženska uporabljala za dopolnjevanje nezadostnosti spolov.
Kaj je bil torej prvotni nagib taransvestitk – seksualni ali socialni? Kot ugotavlja Lilian Faderman v knjigi Več kot ljubezen moških, so ženske s preoblačenjem želele doseči predvsem večjo svobodo. Kot pravi Fadermanova nič ne kaže na to, da bi ob začetku impresinatorske poti imele silno libidalno zanimanje za ženske ali da bi bile pognane v preoblačenje zaradi moči intervertirane seksualne želje. Ta se je razvila skladno z moško vlogo, bila pa je tudi drugotnega pomena v življenju, ki so ga vodile kot moški, to je, kot avtonomne osebe. Če bi ostale v ženskih vlogahbi se v določenih obdobjih in krajih morda zapletale v lezbična seksualna dejanja in ostale brez kazni, vendar pa bi bile kot ženske še vedno omejene. Največja nevarnost v Evropi in Ameriki od 16. do 18. stoletja torej ni bil sam lezbični seks, temveč moška impresionacija in zavrnitev ženskega statusa.
Kaznovanju pa se je dalo tudi ubežati, če je bilo transvestijo in odnose z ženskami mogoče razložiti z golo nujo, ne pa z željo, še posebej, če so bile to ženske, ki so bile cenjene članice skupnosti in so že prešle porodno starost. Tako se je družba zavarovala pred množenjem ali reprodukcijo teh čudaštev in jih skušala eliminirati iz nje-same. Moške privilegije so si lahko privoščile in se nenavadno vedle tudi kraljice, javne osebnosti ter druge čudakinje – ekstravagantne igralke in klovnese, torej gledališki, nedolžni subkulturni tipi. Tem osebam je bilo prizanešeno in so jo zlahka odnesle v moških preoblekah, saj se jih ni jemalo resno in so običajno živele pod drugačnimi pravili kot navadni zemljani.
Še posebej znana je življenjska pot švedske kraljice Christine, ki se preoblačila v moške obleke kar na prestolu, ki se mu je kasneje odpovedala in se s tem izognila poroki z moškim. V svojih sobanah se je brez problema vdajala različnim ženskam, jim dvorila ter jih brez nadzora osvajala. Ostale ženske, ki so uspele živeti kot transvestitke, ne da bi vanje posegel zakon, pa so nosile slikovit pečat nespametnic – bile so tarča posmeha. Poseben status čudakinje jih je – ne glede na seksualna nagnjenja – postavljal nad zakon.
Kaže torej, da večini žensk transvestija ni bila dovoljena, čeprav so bile določenim puščene posebne pravice. Ženske, kot je bila švedska kraljica Christina, so bile nad zakonom. Tudi druge, ki so to »izpeljale« s stilom, so imele pravico do neortodoksne drže. Nekatere so se zelo znašale na ljudsko naklonjenost klovnom in strpnostdo brezspolnih čudes ter so, odkrite glede osebnega življenja, tvegale. Pogosto je šlo za igralke ali osebe nižjih razredov, ki so jih skupnosti tako ali tako videle izven mej dovoljenega. Kar so počele, ni moglo nuditi modela za običajno žensko. Če pa so se proti ženskim oblačilom in zakonski zvezi obrnile tkalke ali barvalke bombaža, je to imelo precejšnje posledice za družbeno strukturo. Pričevanja kažejo, da je zakon odločno udušil takšno obnašanje.
Na nek način sodijo transvestitke med prve feministke. Neme, brez oblikovane ideologije, ki bi izražala njihova prepričanja, so videle vlogo žensk kot dolgočasno in omejevalno. Hrepenele so po njeni razširitvi – in edini način, s katerim bi v njihovem času lahko to dosegle, je bila moška vloga. Le s prepričljivim moškim videzom bi si lahko prilastile prednosti, ki so bile odprte moškim istega stanu. Transvestija je morala biti skušnjava ali vsaj priljubljena fantazija mnogih pustolovskih mladenk, ki so doumele, da lahko kot ženske pričakujejo v življenju le malo širine in svobode.
Ure do večnosti-podlaga Phillip Glass-Methamorphosis
Ko sem prebrala knjigo Lillian Faderman-Več kot ljubezen moških, sem si še isti dan ogledala film Ure do večnosti, Stephena Daldry-ja. Kot bi se mi upodobilo zadnje poglavje taiste knjige, ki se nanaša na žensko in njeno osvobajanje v 20.stoletju. Film je domiselno nizanje podob iz življenja treh žensk v treh obdobjih v razponu približno 100-tih let. Režiser je naredil kolaž kadrov, ki asociativno preklapljajo iz časa v čas in se stapljajo v isti stični točki-liberalizaciji ženske.
Nicole Kidman v fenomenalni vlogi Virginie Woolf živi na začetku 20.stoletja, piše in hoče zbežati iz svojega telesa. Laura, predmestna gospodinja iz 50-ih je ukleščena v vsakodnevno rutino zlaganih ameriških sanj o družini, otrocih in beli ograji. Clarissa, ujeta v spone prijatelja geja, ki umira za aidsom, pa je lik sodobne ženske, lezbijke, kar je posledica feminističnega gibanja, kot je v Mladini komentiral Marcel Stefančič jr.
Film Ure do večnosti bi lahko označili kot lezbično feministični manifest, katerega cilj je osvoboditev ženske izpod šovinističnega pogleda na svet. Vsaka ženska zase sledi svojemu osvobajanju izpod družbenih spon rutiniziranega in podrejenega življenja. Vendar pa ne gre samo za žensko kot žensko, saj če film prerešetamo s pogledi in mislimi, vidimo, da gre za emancipacijo na makro nivoju. V vsakem od nas je nekje globoko skrita podjarmljena ženska duša. Ženske so skozi zgodovino postale determinirane, prav tako so to postali tudi geji. V končni fazi jih je determiniral in iz družbe izločil aids.
Četudi je to precej ženski film in si za ciljno skupino izbira ženske, lahko rečem da izpostavlja človeka, ki je bil zatiran. Torej, v filmu Ure do večnosti nam režiser na vsakem koraku ponuja priložnost za identifikacijo. Za marsikoga, ki je žensko v sebi privezal v teman kot svoje podzavesti, bo ogled filma dobra preizkušnja. Terapevtski učinek pa vsekakor prida Phillip Glass, kar film doživljajsko oplemeniti.
Liberalizacija ženske je bil dolg proces, Stephen-u Daldry-ju pa je z dobro igralsko zasedbo in odlično muziko uspelo prikovati gledalca na stol in ga v pičli uri in pol držati v napetostnem stanju ter ga skozi fikcijo popeljati skozi zgodovino 20.stoletja. ogled skorajda nujen!
Komentarji
komentiraj >>