Nedolgo tega se je slikarstva in sočnih podrobnosti željni bralki, izpolnila ena od želja. V slovenščini smo dobili prevod intervjujev s Francisom Baconom, ki jih je bralcem v slast ponudila zbirka KODA. Bacona je mnoge ure zasliševal novinar, kritik in pisec o umetnosti, ljubitelj figuralike David Sylvester. Bacon je izjavil, da ni nikoli razpoložen za intervjuje, a Sylvester ga je občasno gnjavil od leta 1962 pa vse do leta 1986. Rezultat njunih pogovorov je knjiga, pravi draguljček, ki bralcu omogoči pokukati v platna, pa tudi zasebno življenje tega velikana modernega slikarstva.
Astmatik Bacon je na svet privekal davnega leta 1909. Njegovo željo, da bi postal umetnik, je oče odganjal kar s pasom. Kadar ni imel časa, je pater familias pretepanje menda prepustil kar oskrbnikom konj. Z enim od njih je mladi Francis prvič strumno zakorakal v svet spolnosti. V mladostnih letih je Bacon prepotoval Evropo s sorodnikom Harcourdom-Smithom. Ljubimca sta se ustavila v Berlinu in Londonu, potem pa se je Bacon na lastno pest ustalil v Parizu.
Ko je bil Francis Bacon star devetnajst let, se je vrnil v London ter se uspešno preizkusil kot oblikovalec notranje opreme. V tem času je pričel slikati, pa vendar je bilo na prve večje uspehe treba počakati še celo desetletje. Iz potrtosti zaradi neuspehov ob vstopanju v svet umetnosti, je Bacona reševal bogati poslovnež David Hall. Prve večje uspehe je slikar doživel v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Naslednji moški Baconovega življenja je bil testni pilot Peter Lacy, edina resnična ljubezen slikarja. Kljub temu je Bacon razmerje opisal kot : »Štiri leta neprenehne groze z nasilnimi prepiri.« Burno življenje ni preveč škodilo dolžini dni Francisa Bacona, ki je svet zapustil leta 1992.
David Sylvester že ob začetnih straneh knjige z vprašanjem globoko zaseka v eno od Baconovih obsesij – krik groze prisoten v mnogih slikarjevih delih. Bacon pa se z vprašanjem poigra in ponudi odgovor, da ga pač zanimajo usta. Zanimajo ga tako imenovane formalne značilnosti organa – lesk in barvnost. Upa, da mu bo enkrat uspelo naslikati usta, tako kot je Monet slikal sončne zahode.
Sylvester do Bacona ni nič kaj uvideven in kmalu zastavi vprašanje: »Koliko pomaga če med slikanjem pijete?« Bacona pa ni nič sram in pove: »To je težko reči. Močno pijan nisem naredil veliko stvari, eno ali dve pa.« Seveda vprašanje o pijanosti ni samo sebi namen. Sylvester in Bacon se namreč prek cele knjige sučeta okrog vprašanj naključnosti in namernosti, ki sta bistveni dvojnosti Baconovega opusa.
Drugo bistveno vprašanje je razmerje abstrakcije in figuralike, ki si ga vedno zastavljamo, ko gledamo Baconove slike. Slikar se v odgovorih odločno postavi na stran slednje. Abstraktne slike so zanj zgolj prazno izdelovanje vzorcev in zgolj zaradi mode, pravi, se ljudje odzovejo nanje. A Bacon prav tako ne zagovarja čistega realizma, ki ga imenuje ilustracijska umetnost. Tisto kar Bacon slika, je neilustracijska umetnost, ki jo razloži takole: »Neilustracijska oblika najprej deluje na čute in zatem počasi pricurlja nazaj do stvarnega.« Bacon noče pripovedi, hoče naslikati stvarnost, ki bi bila bolj resnična od videza, kjer bi bil motiv zgolj vaba za gledalca.
Slikanje, pravi Bacon, je hazard - igra naključja. In Francis Bacon bo že vedel, saj je njegova noga zakoračila v prenekatero igralnico. Iz njegovih besed poleg iskrenosti in globokega premisleka, pomešanega s poznavanjem življenja, razberemo tudi žalost. Ta žalost izvira iz osamljenosti. Francis Bacon na več mestih poudari, da so vsi pomembni ljudje njegovega življenja umrli. Pogreša dialog, pogovor z nekom, ki bi ga razumel. Kljub temu, da z Baconom ne moremo več spregovoriti, pa bo morda natiskani glas nagovoril koga med vami. Morda bo Francis Bacon zaradi tega prevoda končno dobil sogovornika, ki si ga je želel.
Knjiga, ki jo je za Študentsko založbo prevedla Nuša Rozman, se torej ponaša z nadvse zanimivo vsebino. Nekoliko slabša je spremna beseda Nataše Smolič, ki ne preseže klasičnega umetnostnozgodovinskega obiranja in povzemanja že ugotovljenega. Kljub temu, da je knjiga polna fotografij, ki dodatno osvetljujejo Baconovo razkrivanje, pa so le te zaradi črnobelosti in slabe kvalitete nosilca, zgolj za ilustracijo. Kljub temu je knjiga Surovost stvarnega odlično večerno branje za vsakega slikoljubca in je primerna za popranje brezokusnih jesenskih sivin.
S surovostjo stvarnega se je soočila Petja.
Komentarji
komentiraj >>