Sarah Moon, rojena leta 1941, je kmalu prišla v bližnji stik s fotografijo. Sprva na drugi strani aparata. Svojo kariero je namreč začela kot manekenka in modelka. Leta 1968 je prestopila na drugo stran, med fotografinje. Opremila je nekaj knjig, izdala precej uspešno monografijo Naključja ter posnela tudi nekaj dokumentarcev (enega izmed njih z Bressonom). Bojda živi v Parizu.
Za njen pristop k fotografiji bi težko našli enostavno oznako. V grobem se deli na dva dela. Eden je zelo eksperimentalen, barven, zelo značilen slog modne fotografije. Komercialna fotografija, ki pa nikakor ne pade v stereotipne predstave.
Drugi aspekt dela Sarah Moon je precej drugačen. Pretežno črno-bel opus fotografij, namenjenih predvsem njej sami. Z njih seva nekakšna mirnost, spokojnost. Nekateri označujejo njeno delo za sanjsko ter iluzionistično (v pozitivnem smislu besede, če ta obstaja).
Vsekakor Sarine fotografije, na obeh koncih svojega dometa, kažejo na zelo premišljeno in kompleksno delo, ki ga vanje vlaga. Veliko različnih tehnik in efektov pozna. Pravijo (že omenjeni nekateri), da so njene slike kot ogledala. Ogledala, ki ohranjajo svojo prosojnost za fotografsko podobo, hkrati pa v njih lahko vidimo svoj odsev.
Veliko je tudi govora o njenem občutku za kompozicijo in svetlobo. Razstavljala je že povsod po svetu, lahko bi celo pobrskali in ugotovili kje vse, a ne bomo. Lahko bi tudi še nadalje razglabljali, kakšne so njene fotografije. A to ne bi imelo pretiranega smisla, saj si jih lahko ogledate in presodite sami.
–––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––
Glasba:Podlaga: Dust (filmska glasba)
Komadi:
Black Hawk Down (filmska glasba): Barra-Barra (Rachid Taha)
Marc Ribot (Las Lomas de New Jersey)
Panteon Rococo (A la izquierda de la terra): Es tan poco el tiempo
Komentarji
komentiraj >>