Aktualni dogodki v svetu nam govore, da se globalna vojna za naftne vire končuje, da so ti več ali manj olastninjeni in pod nadzorom najmočnejših korporacij. Toda izza medijskega odra svetovnega dogajanja se pričenja druga velika svetovna konfrontacija, vojna za vodne vire. Kot vsaka vojna tudi ta potrebuje svoji zunanje opravičilo, družbeno sprejemljivo
razlago, svoj povod. V primeru pitne vode je to tiha transformacija “vodne pravice” v “potrebo po vodi”.
Na prvi pogled nepomembna podrobnost v sebi skriva usodne posledice. Voda naj bi namreč postala ekonomska kategorija, predmet ekonomskih kalkulacij, tržno blago, skratka zasebna lastnina oplemenitena s profitnim interesom. Tu pa ni več šale, kajti ogrožena je voda kot javna dobrina, skupna lastnina vseh ljudi. Pri tem gre seveda tudi za tekočino, ki je življenskega pomena za preživetje prav vsakogar. Voda ni nafta, brez vode ni življenja, in če vodo povežemo z denarjem, hitro pridemo do zaključka, da bo naše golo preživetje povezano s posedovanjem denarja za nakup vode. Za ljudi brez denarja to posledično pomeni izvensodni umor. Vsekakor izjemen dosežek naše civilizacije!
V Sloveniji smo bili nedavno priče poskusom države, da popiše zasebne vodnjake in tudi zagroženim sankcijam, ki so grozile s prepovedjo uporabe vode. Tokrat je bila oblast res v globalnih trendih, kjer se včasih najprej izvaja nacionalizacija, da bi kasneje s komodifikacijo vode našla “pravega lastnika”, ve se katerega. Ni pa naša oblast v sodobnih EU trendih varovanja vodnih virov. Priče smo pospešenemu uničevanju virov pitne vode in ob tem lahko le šokirani opazujemo brezbrižnost “odgovornih”. Ogrožen je javni interes in grobo so kršena načela okoljske pravičnosti; “strokovnjaki” izdelujejo “strokovna mnenja”, skropucala za dnevno politično rabo; iz svojih davkov subvencioniramo težke milijarde za nadaljnje zastrupljanje Slovenije, ki ga izvaja agrokemično kmetijstvo; da, vse to je slika Slovenije.
Nevarna družbena praksa, ki se spreneveda, da je vse v redu, skratka da je vse pod nadzorom; sofizem, kot družbena drža novodobnih farizejev, ki nenehno nekaj razpravljajo, Rim pa gori. Svetovna stroka in EU jasno sporočata, da za številne kemikalije ni varnih doz, posebej pa ne za hormonske motilce. Pri nas zdravniki raznih Zavodov za varovanje zdravja blodijo, da atrazin v pitni vodi ni nevaren, diplomanti medicinske fakultete pa o hormonskih motilcih po zaslugi svojih profesorjev nimajo pojma.
EU parlament je deklariral, da je pravica do previdnostnega načela centralni politični vidik EU. Eksperti EU govore, da so snovi nevarne dokler ni dokazano, da niso. Toda naši politiki nimajo pojma kaj je to previdnostno načelo, naše prodane “ekspertne duše” pa trobijo o standardih Svetovne Zdravstvene Organizacije. Kot da bi bili v Afriki. Tam je voda namreč preživetvena kategorija. Mi pa smo na referendumu odločili, da gremo v EU! In če se politiki hvalijo, da so nas popeljali v EU, jim mi obljubljamo, da bomo v Slovenijo pripeljali EU pravni red. Ne pravno državo, pač pa pravni red!
V Sloveniji lahko ob uničevanju virov pitne vode ugotavljamo, da se je verodostojnost “stroke” sesula in da je opravilna sposobnost politike vprašljiva. Če stroka žali zdravo pamet, sodi na zatožno klop.
Več o konkretnih primerih ne-upravljanja s slovensko pitno vodo pa v Terminalu prihodnji četrtek.
Komentarji
komentiraj >>