V Sloveniji lahko ob uničevanju virov pitne vode ugotavljamo, da se je verodostojnost “stroke” sesula in da je opravilna sposobnost politike vprašljiva. Če stroka žali zdravo pamet, sodi na zatožno klop. Poglejmo si nekaj primerov, ki v celoti potrjujejo povedano.
V ljubljanski pitni vodi se je v letu 2003 nenadoma v preseženih koncentracijah pojavil herbicid bromacil, ki je sicer že nekaj časa prepovedan. Ta podatek je iz poročila Agencije za okolje, ki je bilo narejeno aprila 2004, vendar ga je bivši okoljski minister Kopač zadržal v predalu. Na to se namreč navezuje odločba ex zdravstvenega ministra Kebra, ki sicer velikodušno in v skladu s svojo Hipokratovo prisego dovoljuje početverjene koncentracije pesticidov v ljubljanski pitni vodi, vendar ne duha ne sluha o bromacilu. In še več! Izmerjena je bila povečana prisotnost tudi drugih nevarnih snovi. Med njimi, poleg atrazina, diklobenila in njunih razpadnih produktov še tetrakloreten, nitrati, sulfati, kloridi, 6-valentni krom in lahkohlapna organska topila. Krasna strupena druščina, oba ministra pa nič! Sta molčala zaradi bližnjih volitev? Vsekakor je bil to zelo nevaren in predolg predvolilni molk! Sicer pa se Ministrstvo za okolje in prostor ter omenjena ministra nikdar nista postavila v bran narave. Največ kar sta zmogla je bilo to, da sta rušilne posege v naravo opravičevala z ekonomskimi argumenti.
Tudi bivši slovenski prvi zdravilec Keber ni bil pri varovanju zdravja nič boljši, saj razen alkohola in cigaret ni poznal drugih dejavnikov tveganja. Da o kmetijskem ministru Butu ne izgubljamo besed. Ta je bil tako ali tako zgolj prodajni referent agrokemičnih korporacij, ki ni zaščitil niti svojih “resornih” čebel, ki množično umirajo zastrupljene z imidaklopridom. Kolikor vemo pa čebele omogočijo vsaj 70% naše prehrane! Simbol kmetijstva je pač privezana krava, ki ji h gobcu pripeljejo s pesticidi obogateno krmo, od riti pa odpeljejo z nitrati bogat drek, ki skupaj s pesticidi ponikne v pitno vodo. To, da ima krava noge s katerimi zna hoditi, in gobec s katerim dokazano muli travo in da ob paši še pognoji pašnik, vse to je za sedanjo agronomijo preveč učeno.
Na ministrstvo za zdravje je v začetku lanskega leta prišlo 13 vlog vodovodov, v katerih pesticidi presegajo dovoljene vrednosti. Inštitut za varovanje zdravja je izdal le štiri “strokovna mnenja”, ki pa še vedno temelje na dvajsetkrat večji “afriški” dovoljeni koncentraciji strupov po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije. Minister Keber in njegovi uradniki bi morali spisati pozitivne ali zavrnilne odločbe, vendar jih še do danes niso izdali. EU direktiva 98 skozi 83 v primeru kontaminacije vode namreč zahteva takojšnjo obveščanje javnosti in vseh uporabnikov vode. Zahteva tudi sprejetje vseh potrebnih ukrepov za zaščito najbolj rizičnih skupin prebivalstva, kot so nosečnice, doječe matere in otroci do enega leta starosti, pa tudi vsi otroci v vrtcih in šolah. Tako je v EU!
Sledi veliki finale slovenskih “strokovnjakov”, zdravju nevarna okrožnica Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota, skropucalo z datumom 14.09. 2004. Naslovljena je ravnateljem šol in vrtcev in v njej črno na belem piše, da za atrazin obstajajo “pomanjkljivi” dokazi o njegovem kancerogenem delovanju, da so EU standardi politična kaprica, in da veljajo seveda standardi Svetovne Zdravstvene Organizacije. In smo spet pristali pri tako imenovanem “afriškem” standardu. Pa ne le to. Podpisniki znamenitega “vodnega memoranduma” šolam in vrtcem odsvetujejo uporabo ustekleničene vode in filtrov, kajti vse to je boljda zgolj biznis prekaljenih trgovcev z vodo. Torej nosečnice in otroci pijte kontaminirano vodo, ki to ni!
Za “strokovnjake” atrazin spet ni tvegan in še nekaj, niti besedice ni o atrazinu kot hormonskemu motilcu! Ampak Villeneuve je že leta 1998 “in vitro” in “in vivo” dokazal, da ima atrazin estrogeni učinek. Seveda pa takih stvari naši ne berejo, kakor tudi ne vedo, da sinergični učinek atrazina in nitratov v kisli vsebini želodca generira nastanek
N-nitrozatrazina, ki je 10.000 krat bolj kancerogen kot obe komponenti. Odkod torej tako velik porast raka na želodcu in črevesju? Zgolj zaradi neustrezno sestavljenih jedilnikov?
Kaj torej storiti v navidez brezupni situaciji?
Odgovornost za javni sistem oskrbe s pitno vodo in njeno zdravstveno ustreznost si delijo država, lokalna skupnost in upravljalci vodovodov. Ministrstvo za Zdravje določa kriterije in izvaja nadzor nad zdravstveno ustreznostjo pitne vode. Okoljsko ministrstvo določa kriterije za zaščito vodnih virov in izvaja nadzor nad izvajanjem teh kriterijev. Ministrstvo za kmetijstvo pa dovoljuje, omejuje ali prepoveduje uporabo pesticidov in izvaja nadzor nad njihovo uporabo. Za preskrbo s pitno vodo je odgovorna lokalna skupnost, za zdravstveno ustreznost pitne vode pa po Pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode “upravljalec vodovoda ob strokovnem mnenju Inštituta za varovanje zdravja”.
Torej- imamo porazdeljene odgovornosti in osnovno, kar lahko vsak državljan stori je, da v skladu z določili Zakona o dostopu do informacij javnega značaja od skrbnika vodovoda zahteva oseben vpogled v opravljene meritve pitne vode. Ne zadovoljite se z “uradnim poročilom”. Zahtevajte vpogled v izvorno dokumentacijo, v primeru zavrnitve vaše zahteve pa na licu mesta pokličite Pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Inšpektorjev tu nismo niti omenili. Zakaj?? Ali ste že kdaj slišali za odločen ukrep inšpekcij glede pitne vode?
Komentarji
komentiraj >>