Nedelja, 23. 10. 2005
petras
Čeprav bi za večino frankofonih literatur lahko rekli, da novela nikoli ni bila močno uveljavljena literarna zvrst, pa v magrebskem svetu in torej tudi v Alžiriji novela vendarle skorajda samoumevno nadaljuje tradicionalno obliko ustne književnosti, s katero ljudje še vedno niso izgubili stika – pripovedko. A pri tem je le malo takih novelistov, ki se jim posreči izogniti se pastem sklenjene pripovedke z njeno vedno prisotno moralo, izhajajočo iz prenašanja skupinske dediščine, ne pa neke individualne izkušnje; in takih, ki znajo v to kratko obliko vnesti poteze nepričakovanega, nenavadnega in osebnega. V Alžiriji je bilo to še toliko težje, ker je bila od neodvisnosti naprej po logiki splošnega stanja družbe tudi književnost v veliki meri državno nadzorovana. Nad vsakršnim literarnim objavljanjem je imelo namreč monopol Državno združenje za založništvo in distribucijo, SNED, ki je vsiljevalo ideološke smernice in zahtevo po vzgojnosti literature. Večina pomembnih avtorjev je torej objavljala v tujini, na domača tla so jih zvabile šele civilne založniške iniciative, ki so se pojavile v sedemdesetih letih. Vendar to ni nujno zadevalo novele, ki je bila kot zvrst, navezana na aktualnost in učinkovitost, bolj odvisna od revialnih in časopisnih objav – in je torej k njenemu razvoju bolj pripomogel razvoj nacionalnega tiska. Večina časopisov je od konca šestdesetih let pa do črnega obdobja od srede devetdesetih objavljala novele, ki so se torej ponujale kot najprimernejša oblika prvih pisateljskih poskusov. Kar pomeni tudi, da številni avtorji niso dolgo vztrajali in da so le redki novelo ohranili kot svojo tipično zvrst ter objavili tudi kakšno zbirko. Zbirke najbolj uveljavljenih piscev, na primer Rabaha Belamrija, Assie Djebar, Moulouda Mammerija so še vedno izhajale v tujini, z redkimi domačimi izjemami, kot je bil Rachid Mimouni. Tematsko bi lahko rekli, da so novele od popisovanja nastopa neodvisnosti prešle k portretom vsakdanjosti, zdaj humornim, zdaj z močnimi elementi poetičnosti, zdaj kritičnim do tradicionalne družbe. Pri najnovejši generaciji pa gre največkrat za popisovanje deziluzije, obupa in legitimnih pričakovanj do družbe.
Eden od doma najbolj branih piscev je gotovo RACHID MIMOUNI, po izobrazbi sicer znanstvenik, ki je najprej z veliko težavo objavil prvi roman pri alžirskem Državnem združenju za založništvo in distribucijo, nato pa je začel objavljati v Franciji, kjer mu je roman Preusmerjena reka leta 1982 prinesel velik uspeh. Precej je objavljal pri založbi Stock, denimo še drugi zelo znani roman Plemenska čast iz leta 1989. Ko so se v osemdesetih letih v Alžiriji pojavile nove založbe, je tam spet objavil in ponatisnil nekaj romanov, leta 1990 pa tudi zbirko novel Ljudožerkin pas, iz katere je prevedena novela Čuvaj. Po umoru pisateljskega kolega Taharja Djaouta leta 1993 se je odločil zapustiti Alžirijo in se je naselil v Tangerju. Leta 1995 je umrl v Parizu.
Spremna beseda: Suzana Koncut
Komentarji
komentiraj >>