Zadovoljen, ker je to noč, sicer osemnajsto zapored, zgorelo le nekaj več kot 200 avtomobilov in dve šoli v Lyonu, je šef francoske policije Michel Gaudin izjavil, da bi lahko v republiki kmalu prišlo do umiritve razmer, pa čeprav vlada razmišlja o podaljšanju izrednega stanja za tri mesece. Notranji minister Nicolas Sarkozy, čigar rasistične opazke in represivni ukrepi so med belo publiko vse bolj priljubljeni, je pred dnevi v časopisu Le Monde napisal članek z naslovom 'Naša strategija uspeva'. Evropska unija pa bo Franciji, sedaj ko je najhujše menda za njo, nakazala 50 milijonov evrov pomoči, predsednik Komisije Manuel Barroso pa je napovedal še milijardo evrov za zaposlitvene in druge programe družbene asimilacije temnopoltih prebivalcev Francije.
V družbi rezerviranega izobilja tisti, ki se nahajajo na njenem vrhu, vedno vidijo rešitev vseh problemov predvsem v denarju. Toda z njim ne bo mogoče odpraviti fundamentalnih socialnih krivic, ki v tej družbi vladajo. Beli delodajalci, ki so temnopolti mladini zapirali vrata, jih bodo odslej zaklepali. Diskriminacija bo ostala zakoreninjena tudi v šolskem sistemu. Zaradi neoliberalne ekonomske politike de Villepinove vlade je revščina povsod v porastu, razlike med revnimi ter bogatimi pa bodo naraščale tudi v prihodnje. Da bi položaj temnopolte manjšine v Franciji resnično razumeli, je treba ne le poznati njihovo sedanjo stisko, temveč predvsem vedeti, kako je do nje prišlo.
Takoj po drugi svetovni vojni je porušena Francija iz svojih arabskih ter afriških kolonij začela masovno uvažati fizične delavce. Maročani so bili na primer zelo priljubljeni v avtomobilski industriji, saj so veljali za apolitične in nenaklonjene stavkam. Delodajalci so jih zaposlovali rajši kot domače delavce, ki so bili velikokrat organizirani v komunistične sindikate. Tako so obstajali celo primeri, da se je pri uvoženih delavcih pismenost smatrala za diskvalifikacijo, saj je bila s tem možnost, da bi se takšen delavec lahko politično izobrazil in vstopil v sindikat, večja. Drugi večji val priseljencev je sledil v šestdesetih letih po koncu alžirske vojne. Zmagovalna 'Narodna osvobodilna fronta' je neodvisnost Alžirije obeležila s sistematičnim pobojem okoli 100 tisoč Alžircev, ki so se borili na francoski strani. Številni so pobegnili v Francijo.
Potem ko jih je enkrat odrabila, je francoska država priseljence zavrgla kot pokvarjena orodja. Imigrantski delavci so s svojimi vedno večjimi družinami končali v zanemarjenih in zaprtih getih na periferijah večjih mest, kjer s svojo temno poltjo niso mogli omadeževati slike bele Francije. Pred dvaindvajsetimi leti je na ulicah Pariza mirno demonstriralo 100 tisoč priseljencev in njihovih potomcev, ki so zahtevali enakopravnost v družbi. Zaradi nerazumevanja francoske države za probleme temnopoltih je gibanje za popolno integracijo skozi leta zamrlo in situacija se je kmalu začela zaostrovati. Ko so leta 1991 v predmestju Lyona izbruhnili spopadi med mladimi ter policijo, je sociolog Alain Touraine (izg. AlÊn TurÊn) predvidel, da bo v nekaj letih tudi v Franciji prišlo do eksplozije urbanih neredov, kakršne so doživeli Američani.
In tu ne gre zgolj za Francijo. Na las podobne razmere vladajo tudi v drugih državah zahodne Evrope. Smešni so danes tisti, ki pravijo, da se francoski nemiri kljub nekaterim zažganim avtomobilom v Nemčiji in Belgiji k sreči niso razširili po Evropi. Ti nemiri v Evropi obstajajo že ves čas. Anglijo so poleti 2001 zajeli najhujši ulični izgredi v zadnjih dveh desetletjih. Mladi Azijci so se več tednov spopadali z belimi rasisti ter policijo v Oldhamu, Bradfordu in West Yorkshiru. Več sto mladih bangladeškega porekla je v Leedsu napadlo policiste, potem ko so ti v njihovem getu pretepli nekega moškega.
Rasistično motiviran umor maroškega učitelja v belgijskem Antverpnu novembra 2002 je na ulicah združil več sto mladih, ki so sprva proti storjenemu zločinu protestirali mirno. Ko je policija poskušala shod zatreti s silo, se je le-ta sprevrgel v ulične nemire. Mediji so se v glavnem ukvarjali s samim izgredom in le redki so svojo pozornost usmerili na življenjsko stisko temnopolte mladine. Do nemirov je februarja lani med drugim prišlo tudi na Slovaškem, ko je vlada napovedala drastično zmanjšanje socialnih podpor. Romi in drugi revni prebivalci vzhodnih slovaških regij so ropali trgovine z vzkliki: 'Hočemo jesti!' Vlada je na pomoč poklicala vojsko, da je nemire lahko zatrla.
Da gre za zelo širok problem, je potrdil tudi sam predsednik Evropske komisije Barroso, ko je priznal, da gre pri francoski vstaji za evropsko zadevo. Vprašanje, ki si ga vsi zastavljajo, je, kako se s tem problemom spopasti? Notranji minister in najverjetnejši predsedniški kandidat desnice na francoskih volitvah 2007 Sarkozy vidi rešitev v nadaljnji represiji. Le Monde je pred dnevi citiral moškega iz pariškega predmestja Aubervillers (ObervilČ), ki je takole komentiral policijsko uro: 'Seveda bodo ljudje znoreli. Že tako smo zaprti v getih, zdaj bi nas pa radi zaprli še v naše domove.' Premier de Villepin (De Vilpen) in predsednik Chirac bi medtem lahko raje prisluhnila zahtevam temnopoltih mladih, a vprašanje je, če nista tudi onadva že zamudila zadnje ladje. Eden od protestnikov je namreč za madridski El Pais dobro povedal: 'Nimamo besed, s katerimi bi opisali, kako se počutimo. Govoriti znamo samo z ognjem.'
Komentarji
komentiraj >>