Pri tekoči emulziji gre bazično za uporabo, na svetlobo občutljive snovi razstopljene v želatini. Ko le to segrejemo na primerno temperaturo, jo lahko nanesemo na papir (s čopičem). Priporočljivo je, da vso stvar počnemo v čim bolj trdi temi. Postopek osvetljevanja papirja je podoben kot pri klasičnem fotografskem papirju, le da so časi osvetljevanja približno dvakrat daljši. Fotografije razvite s pomočjo tekoče emulzije poleg specifične strukture (ostanki potez narejenih s čopičem) odlikujejo tudi odlični rezultati ob naknadnem toniranju fotografij.
O cianotipiji smo v okviru fotke že nekoliko podrobneje spregovorili.
Risanje s svetlobo je prav tako precej preprost postopek. Zanj potrebujemo le svetilko z okoli 25W žarnico in nekaj potrepljenja. Ideja je, da namestimo sceno (osebo), ki jo želimo fotografirati, preverimo ostrino in zaslonko (najbolje izpade zaslonka med 8 in 11), nato prostor zatemnimo, fotoaparat sprožimo na neomejen čas (bulb), ter s svetilko obrišemo predmet (osebo), ki ga/jo želimo imeti na fotografiji. Na ta način bo film zabeležil le tisto, kar želimo, vse ostalo pa bo ostalo v temi. Tehnika je sicer preprosta, vendar pa zahteva precejšnjo mero vaje, preden lahko z njo dobimo zadovoljive rezultate.
Schildt rad uporablja tudi polimerno fotogravuro, fotografski postopek, katerega opis zahteva nekoliko več prostora, kot ga imamo na voljo tukaj. Si pa lahko veliko o njem preberete na naslednjem spletnem naslovu: http://www.uiah.fi/~teofilus/
Za konec naj omenim še manipulacijo z negativi. Pri vsej stvari gre na kratko zato, da naredite prav tisto česar običajno ne bi nikoli storili. Poškodovati je potrebno negativ. Ga bodisi zviti, spraskati (ostri predmeti, brusni papir), razrezati (in ponovno zlepiti), prežgati, politi (kava, kemikalije), pretipati (puščati mastne prstne odtise) in podobno. Seveda je potreno imeti mero in pristop. Preveč popačeni negativi bodo postali neberljivi. Prav tako taki, ki bodo popačeni brez določenega cilja. Najbolje je, tako pravi Schildt, da nekoliko razmislimo o tem, kaj približno želimo doseči, potem pa se prepustimo naši ustvarjalnosti (destruktivnosti).
Več o Emilu Schildtu lahko izveste na njegovi spletni strani.
Komentarji
komentiraj >>