Radio Študent Ljubljana
Glasbena redakcija
RŠ recenzija, 18. november 2005
Trevor Dunn´s Trio Convulsant včeraj zvečer v Orto klubu
*V Ljubljano se je včeraj vrnil Trevor Dunn. Tokrat s svojim projektom imenovanim Trevor Dunn´s Trio Convulsant. Trevor je z novima okrepitvama Mary Halvorson na kitari ter Chesom Smithom za bobni prišel predstavit njihov najnovejši album Sister Phantom Owl Fish. Dejstvo, da je Trevor Dunn v raznih zasedbah že nastopil na domačih odrih, je najbrž tisto, ki je najbolj pripomoglo k temu, da se je do pričetka koncerta dvorana Orto kluba že kar lepo napolnila. Tako je bil zaseden ves prostor od šanka do odra, hkrati pa se je še dalo normalo premikati in dihati.
K normalnemu dihanju je pripomogel tudi Ortov prezračevalni sistem, ki pa je vsled svojega pločevinastega karakterja pri določenih tonih iz Trevorjevega kontrabasa prav nadležno resoniral, kar je povzročalo nadležno brenčanje, prav nič usklajeno s tistim kar je prihajalo z odra. Omenjena nevšečnost je k sreči potonila v bolj intenzivnih delih, ko jo je preglasila nažigaška kitara.
S seciranjem glasbe Trevor Dunn´s Trio Convulsant bi v grobem in na hitro prišli do dveh ekstremov, in sicer pošasno-tihega ter razturaško-glasnega. To velja tako na plošči kot v živo. In če nepredvidljivo mešanje teh dveh komponent na plošči deluje, v živo temu ni povsem tako.
V bolj umirjenih, jazzy trenutkih, trio ni zvenel kot bi lahko, sodeč po tem kar ponuja na plošči. Problematičen je bil že sam zvok z razmazanim kontrabasom ter že prej omenjeno brenčanje prezračevalnih cevi. Poleg tega se je v tišjih delih klepetanje občinstva iz linije šanka razširilo globoko proti odru. No, za to niti ne moremo kriviti Trevorja ter njegovih pomočnikov, temveč bolj tiste, ki si takšno nemarnost privoščijo.
Dosti bolj učinkoviti so Trevor Dunn´s Trio Convulsant bili, ko je Trevor lok zamenjal za svoje prste, Mary pa je namesto sprehajanja »gor in dol« po vratu kitare v bolj rockovski maniri nažigala po akordih. V takih trenutkih je trio dejansko dal od sebe tisto, kar se je od njega pričakovalo. Eksplozivno mešanico nepredvidljivosti jazza z »gas do konca« nažiganjem. Rockovska udarnost se je preko koncerta stopnjevala, prav tako atmosfera pod odrom. Po dobri uri igranja je trio naznanil konec, zbrano občinstvo pa je hotelo še.
Trevor in tovarišija so se po odhodu z odra odločili za dodatek. Zaigrali so komad Liver-Colored Dew, s katerim so dosegli vrhunec koncerta. Ko je že kazalo, da je Trevor svoj kontrabas dokončno odložil, pa so na vztrajno vzpodbujanje navdušenega občinstva zaigrali še priredbo Previnove kompozicije I'm Sick.
Če bi triu lahko kaj očitali, je to občutek, da se na odru oba podporna člana ne spustita povsem iz verig in potrpežljivo ter preveč očitno čakata na naslednjo komando strica Trevorja. Čemu takšna vertikalna hierarhija, mi ni čisto jasno, je pa možen razlog to, da je Trevor velik del svoje kariere preživel kot sodelujoči glasbenik v projektih, kjer je imel glavno besedo nekdo drug in je bil sam tisti, ki se je moral prilagajati drugim, sedaj pa mu trio omogoča, da zamenja to vlogo.
Koncertu je pozitivno oceno prisodil Primož
Komentarji
komentiraj >>