Letošnji Break se je že pred časom končal. Ker pa smo se pred štirinajstimi dnevi zaklepetali z umetniško vodjo Polono Tratnik in koordinatorico programa Majo Murnik, smo ostali dolžni še refleksijo Breaka, ki jo je za Arterijo spisal Peter Karba. V drugem delu bo Arterija prvič postala arhitekturna. Ksenija se bo posvetila vsem arhitekturnim dogodkom, ki so v zadnjih dneh preplavili Slovenijo. Peter bo razmišljal o tem, v katero smer se utegne razviti Ljubljana. Petja pa sem, ko sem slišala za obisk Rema Koolhasa, razmišljala o sodobnih muzejih za vizualno umetnost. Da bi tem vprašanjem res prišla do dna, sem v studio povabila Božidarja Zrinskega iz MGLC. Ta se danes na mojo prošnjo ni mogel odzvati, zato ga bomo v studiu gostili naslednjič. Da pa se oddolžimo, bomo naslednjič povabili še eno – skrito gostjo.

Umetniki in njihove zgodbe v novem okolju, za nov čas. Nove vrste, Tisoč novih vrst. Desettisoč domišljij novih vrst. Novi človek, drugačen človek, človeka osvobojen človek. Ali smo razcepili atom zato, da bomo zdaj razcepili še sebe? Naj bom iskren. Spodaj podpisani poročevalec nima kančka pojma, kaj bi vam naj prinesel s slišanega in pokazanega v okviru predavanj letošnjega Breaka. Težavo vidi v tem, ker nima zgrajenega primerjalnega racionalnega zaslona, ki bi mu pomagal to, novo doživeto, ustrezno razčleniti, interpretirati, povzeti, uvrstiti v bolj obči nazor. Umetnost je medij pripovedovanja zgodbe, ki potrjuje ali zavrača njeno resničnost, si upam reči, in hkrati puščam ustvarjalcem svobodo in priložnost, da to presežejo, tako v smislu zgodbe, kot resnice.

Umetniško delo se odmika od ustaljenega načina sprejemanja. Vkolikor velja, da smo dela vajeni sprejemati zaključena, kot na primer napisano knjigo, naslikano sliko ali zgrajeno hišo, se te vrste umetnost išče v procesu, eksperimentu, raziskovanju, pristopu. Delo se kaže skozi delovanje samo. Delo je pomembnejše od izdelka, ki ni nadzorovan. Nadzorovan je način dela. Ta je preslikava znanstvenih metod. Znanost je nezaključen proces. Utopija se odmika od malika, in se utaplja v proces. To, kar šteje je malikovanje, kakršnokoli pač. Ni pomemben utrip, ampak bitje srca. Tudi vede se drugače do uporabnika ali opazovalca. Ta je, če želi, sicer pa tudi nehote, vključen v prej omenjeno delovanje umetniškega procesa.

Pojavlja se mi vprašanje, ali je uporabnik umetnosti, še pisec zgodbe tega objekta, ali pa si umetniški proces, v tem, ko se sam odziva na opazovalca, tudi sam piše svojo zgodbo. Izoliranost. Objekt umetnosti se izgublja, oziroma prehaja v svojo subjektiviteto. Kot tak se odmika od možnosti interpretacije v smislu kaj je, v kako je, kako deluje. Njegovo bistvo je pozunanjeno, saj je, v oziru na. Kot kritik sem pred nehvaležno nalogo, ki zahteva objektivno o tem, kar subjektivira. Delovanje potuje v svojo odtujenost. Taka je umetnost znanosti, ki danes ustvarja velika bogastva, širi svoj vpliv v gospodarstvu in politiki, in je na pragu, da na korenit, mesen način poseže v naša življenja. V tem smislu se te vrste umetnost uveljavlja po prastaremu civilizacijskemu principu, da je ustvarjeno vedno v sferi razvoja instrumenta ali orodja. Vsake vrste razvoj je za svoj preboj potreboval umetnost, kulturni opoj, ali po Lacanu, umetnost je slepilo, ni simbol, družbeno sprejeta vrednota, ampak le te ustvarja.

Razčlenjevati in analizirati manifestacijo, kot je 3. ljubjanski mednarodni arhitekturni bienale, ko se iztekajo njeni zadnji dnevi, je še posebej mikavno. Na dogodke še ni padla koprena patine. Tudi komunikacijski strategi bienala s spretno retoriko še niso uspeli povsem predrugačiti njihove sicer klavrne podobe.

Dovolila si bom, da se bom k bienalu, ki je letos slišal na ime Euphoria, obračala z velikimi zahtevami. Prav tako, kot so se njegovi organizatorji imenu prilično zelo evforično in vehementno obnašali do obiskovalcev in tudi kritične novinarske javnosti. Vsako popuščanje bi na tem mestu pomenilo podcenjevanje naše kritične pozicije. Tudi zato, ker so v promocijskih tekstih na veliko pisali, kako bo dogajanje nekaj dni pod drobnogledom najvplivnejših domačih in tujih medijev.

Prihodnost bienala bo pokazala, kdo od nas je tisti, ki se je motil. A vendar, ne sumim v sodbo, ki jo bo prinesel čas. Po vseh načelih spektakelske družbe se je arhitekturni bienale, čeprav mednarodni, oglaševal kot nekaj, česar nihče, ki da kaj nase, pač ne sme zamuditi. Še posebej, če njegova poklicanost izhaja iz arhitekture ali oblikovanja. Niti pomisliti si nismo upali, da nas ne bi bilo zraven.

Čemu torej hvaliti ali sramotiti? Kajti bivanje je enako vrednotenju, izražanju sodb, in neopredeljenost, ki ni posledica otopelosti ali bojazni, zahteva napor, na katerega ni nihče pripravljen. Kaj naj bi pravzaprav mednarodni arhitekturni bienale prinesel v slovenski prostor? Organizatorji so ga napovedovali kot odgovor na manjko referenčnih strokovnih dogodkov, ki Slovenijo lahko povežejo s svetom na osnovi kakovosti in naprednosti. Če bi strokovnost znotraj dogodkov bienala še lahko našli v okviru predavanj in okroglih miz, smo naprednost zaman iskali.

Kmalu se je izkazalo, da se v družbah kot je naša, ki se ne more več izogniti produkcijskim razmeram neoliberalnega kapitalizma, vse okrog nas kaže kot neskončno kopičenje spektaklov. Arhitekturni bienale pri tem ni nikakršna izjema. V takšnem spektaklu ni presenetljivo, da nihče ne odgovarja za tisto, kar je, niti za tisto, kar počne.

Ogromni prostor tobačne tovarne, kjer so se odvijali bienalni dogodki, je bil hladen in neogrevan. Hladni in vzvišeni so bili organizatorji, ker smo kritične javnosti v svoji naivnosti in zoprnosti kar naprej nekaj spraševale. Tudi tehnika ni delovala kot bi morala. Pa ni bila vedno kriva sama, ji je pomagal tudi človeški faktor. Ni bilo enkrat, ko se je zgodilo, da so tehniki vlekli kable in preizkušali mokrofone ob uri, ko se je moralo kakšno predavanje že začeti. Da so ob tem prav nemarno hodili po nogah in torbah sedečih poslušalcev jim ni bilo niti malo mar.

Z visoko letečimi besedami so organizatorji napovedovali, kako bo letošnji arhitekturni bienale presegel prejšnja dva. Kot zanesljivega poroka za njegovo uspešnost na celi črti naj bi bila letošnja paradna konja Ora Ito in Rem Koolhaas, za njima pa je nekoliko v senci sameval Rudi Riccioti. Prav na tej točki pa se je hitro pokazalo, kako trhli so temelji bienala, ki svojo prezenco in pomembnost gradi zgolj in samo na eni razlikovalni prednosti - zvezdah.

Predavanje mladega francoskega oblikovalca Ora Ita je izpadlo kot čista polomija. Ker ni delovala tehnika, je oblikovalec prav po zvezdniško prezirljivo prhnil čez bienale in organizatorje ter se užaljeno odsmukal z odra. Da o njegovem intervjuju, za katerega so nam namenili celo debelih petnajst minut niti ne izgubljam besed. Ora Ito se je pokazal le kot še en razvajen bogataški sin, ki si zaradi svojega položaja v družbi domišlja, da lahko počne vse, kar mu pade na pamet. Žal vam ne moremo poročati prav ničesar o napovedanem srečanju z nizozemskim arhitektom Remom Koolhasom. Samo dan pred napovedanim predavanjem je nepričakovano odpovedal svoj prihod.

Esenco banalnosti arhitekturnega bienala so zvezde, ki so spektakelska reprezentacija živih ljudi, skoncentrirale v podobe možnih vlog. Specializacija zvezdništva je navidezno doživljanje. Ker zvezde utelešajo nedosegljive rezultate družbenega dela, se z mimikrijo preobrazijo v stranske produkte, ki se nenadoma pojavijo v magičnem sijaju, kot navidezni cilj, za katerega je vredno garati. Stranska produkta o katerih teče beseda sta vpliv in prosti čas. Vpliv na odločanje in prosti čas, ki ga je treba porabiti. Še najbolje tako, da ga vložimo v opazovanje spektakelskih zvezd, ki si lahko privoščijo tudi to, da delujejo zgolj kot vaba. Nenavadnost pri tem ni nobeno merilo.

Arhitekturnemu spektaklu, ki je podoba vladajoče ekonomije, cilj ni pomemben, kar šteje je razvoj. V tem razvoju hoče priti do samega sebe in do ničesar drugega. V pomenu splošnega pregleda racionalnosti sistema, naprednega ekonomskega sektorja, ki neposredno oblikuje rastočo množico podob-predmetov, je spektakel glavna produkcija sodobne družbe.

Tudi specialisti v oblasti spektakla govorijo absolutno v oblastniškem jeziku, katerega sistem apriorno zavrača vsak ugovor. Odnos s svetom, ki se dogaja izven določil njihovega specifičnega sistema, se skrči na prezir do tistih, ki ne razumejo. Gorje tistim, še posebej novinarjem, ki nočejo razumeti in se podrediti. Specialisti so šolani in izurjeni za skrivno delovanje z neprestanim opazovanjem in neskončnimi komunikacijskimi metodami.

Naklonjene so jim tudi okoliščine v katerih delujejo. Kritiko je treba skriti pod okorno scenografijo razmišljanja o zabavi. Ekskluzivni intervju se naredi tako, da sediš na predavanjih, delaš zapiske in nato iz njih zmanipuliraš odgovore in vprašanja. Petnajst minut z zvezdnikom je le spektakel, da se navzameš zvezdniškega prahu, izrečeš navidezno vprašanje ali dve in se dvigneš na spektakelski lestvici videzov.

Tudi številni obiskovalci, pa pri tem ne mislim na vedno nezadovoljne študente ali kritične novinarje, niso skrivali svojega gneva nad slabo organizirano prireditvijo. Jezilo jih je nesorazmerje med visoko ceno vstopnic in tistim, kar so prejeli v zameno. Ne samo, da jih je med predavanji pošteno nazeblo, niti kaplje vode si niso mogli brezplačno spustiti po grlu. Vse, kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo.

Tokratni mednarodni arhitekturni bienale lahko sklenemo tudi s parafrazo iz Bartolovega Alamuta: Hotel bi imeti polet orla, pa nima njegovih kril. Hotel bi imeti moč leva, pa nima njegovih šap. In za kazen ima še razum, da spoznava svojo nebogljenost ... Bolje je biti nič, kot pa le videz nečesa.

Ljubljana, le kdo bo tebe ljubil? Med Golovec in Rožnik ujeto jajce. Med Scilo in Karibdo, v mesu slovanske krvi, ujeta evropska prometna koridorja. Tu nekje je svoj bogati tovor moral prodati Argo. Z žlahtnim blagom je oplemenitil očarane barbare. Tako v času svetlega sija Helade, da je lahak preko močvar, brodil do sivih plitvin severnega Jadrana. Kdo bo tebe ljubil, strogi veter na Trgu republike. Kdo, pogled v meglenem februarskem jutru, ko mlado sonce zasije izza Plečnikovih teras, zbudi Šuštarski most, ter čez pol ure še Tromostovje? Kdo, dolge popoldanske sence deklet v radostnem sprehodu po Trubarjevi ulici? Komu mar spokojni ritem v počasnem taktu od Robbovega vodnjaka, preko Čopove, mimo Opere, Narodne, Moderne galerije, v Tivoli, do Cekinovega gradu, Polhograjskih hribov, preko Krna, do Soče in Aniže, kjer je v gromke požiralnike lila kri, kalila naše telo. Ali je res, da te nihče več ne zna imeti rad? Veš, tako pravljično lepa znaš biti v snegu. Se boš še kdaj nasmejala, ali pa te je res obsedla blazna evforija.

Starogrška beseda, EUPHORIA, je sestavljena, iz sicer pogosto rabljene predpone, EU, in glagola, PHEREIN. Predpona, EU, v zloženkah pomeni dobro, blagó; PHEREIN pa nositi. V grobem osmišljanju EUPHORIA pomeni dobronos, ali pa celo dobronoša. Dober dan gospod dobronoša, kaj bo pisanega? V občem pa evforija pomeni blaženost ali ugodje. Táko, torej, si je nadel ime tretji arhitekturni bienale. Zares, blaženo ime za blazne.

Kaj tako dobrega nam je prinesel tokratni bienale? “Nekaj gnilega…”, bi domneval vsak, ki s ščepcem dvoma in trezne razsoje opazuje aktualno dogajanje na področju arhitekture v Ljubljani. Strokovnjaki s področja urbanizma, arhitekture in konzervatorstva za zdaj še uspešno bijejo boj z raznimi utopičnimi natečaji, ki vsi obljubljajo dehteč razcvet, preboj mimo barikad iz zakrčene provincialnosti v enega največjih biserov urbanega v Evropi. Zares imenitno, en sam korak nas loči do svetovne slave. Veste, to bo metropola z vizijo. Adieu, bela Ljubljana. Napredni apolinični razsvetljenci nas strašijo glede klavrne usode Ljubljane, če ne bo znala rešiti vprašanja glede mestnega središča in urediti slabe infrastrukture. Skratka, na nivoju tretjerazredne postmoderne demagogije, se skuša ljudem dopovedati, da Ljubljana ni taka, da bi omogočala sodoben, udoben, evforičen način življenja. In takšnih je zmeraj več. BTC all over Ljubljanica, P. Damjan se danas super osječa. Prej ali slej neizogiben šok. Kdo nam ga bo pomagal pretrpeti? Nobeden. Ostal bo samo kot enostavna vsiljenost v našo eksistenco, ki je predvsem za malega človeka usodna, neizogibna v smislu, ali jo bo sprejel ali ne. Ljubljančan bo postal metropolitanski človek. Nemški sociolog, Georg Simmel, je v začetku prejšnjega stoletja na sledeč način označil vedênje metropolitancev, individuumov brez posebnosti, brez poosebljenega. “Bistvo blaziranosti je otopelost za razlike med rečmi, ne v smislu, da jih ne bi zaznavali – kakor topoglavci – ampak tako, da pomen in vrednost razlik med rečmi, in s tem samih reči, občutimo kot nične. Blazirancu se zdijo enakomerno medle in sive, nobena ni vredna, da bi ji dal prednost pred drugo. To duševno razpoloženje je razširjen subjektivni refleks docela zmagovitega denarnega gospodarstva.”

Eno mesto, dva obraza enake bede. Eni so stari obrazi pozabljenih prosjakov pred Filharmonijo in Križankami, med Maxijem in Cankarjevim domom. Drugi, mladi, enostavni, brez sledi česarkoli, samozavestno postopajo v korakih minljive blaginje po pistah nakupovalnih centrov v BTC-ju, ali za brezosebnim pročeljem novodobnega Narodnega magazina. Kot prosjaki, v središču mesta, čakajo v vrsti pred dvigalom, kjer zapravljajo svoje upe in hrepenenja. Le od kod jih črpajo tisti prosjaki?

Eno mesto, tristo tisoč obrazov. V zadnjih petdesetih letih se je prebivalstvo Ljubljane povečalo za pet ali šestkrat. Njen geografski položaj - v središču Slovenije – ji je omogočil, da je postala dominanta v gospodarskem, kulturnem in prosvetnem smislu. Po osamosvojitvi se je njena centralna vloga še bolj poudarila. Najrazvitejša, osrednjeslovenska regija ima za petindevetdest odstotkov višji bruto proizvod kot najmanj razvita, pomurska. Ima eno večjih univerz v Evropi. Obiskuje jo okrog šestdeset tisoč študentov. V njej je sedež večine kulturnih in državnih ustanov. Cena stanovanj je dvakrat višja, kot v ostalih slovenskih mestih, ritem življenja pa po ocenah brez ustreznih parametrov, vsaj petkrat. Ljudje gredo v Ljubljano, da dobijo primerno delovno mesto ali izobrazbo. Primerljivo smer razvoja lahko spremljamo v vseh prestolnicah tranzicijskih držav. Kljub temu, da obstajajo interesi po decentralizaciji, razvija mesto povsem samosvoj ritem, glede na provinco. Ljudi vodijo v Ljubljano ambicije in pričakovanja. A ljudje kot ljudje, nosijo povsod svoje navade in identiteto domačega kraja. Na tak način je Ljubljana izgubila identiteto v klasičenem pojmovanju.

Živeti v Ljubljani pomeni proces zlivanja in primerjanja identitet. Mesto nima identitete, ampak jo spreminja, ali celo več, ustvarja. Proces teče toliko bolj intenzivno zaradi manifestacije posameznikove ambicije, torej volje, globokega počela lastnosti, ki pa je nenehno v konfrontaciji z identiteto okolja. V družbenem smislu se ta razkropljenost kaže v neodločenosti politike in gospodarstva, kadar bi bilo potrebno akumuirati sile v kakšno večjo gesto, ki bi obsegala koncept javnega.

Arhitekturna srenja je na bienalu organizirala tri okrogle mize z različnimi temami in udeleženci. Dvakrat sta dobila priložnost predstaviti svoje delo vodji enega vodilnih birojev v Sloveniji, ki znata zadovoljiti predvsem v efektu njune arhitekture. Lahko bi rekli, da delujeta evforično, kar je v arhitekturi zelo minljivega značaja, se pa trajno pozna v razumski degeneriranosti obeh avtorjev. Sta simbol masturbacije in samozadostnosti v slovenski arhitekturi, in sta odgovorna za destruktivni razvoj arhitekture pri nas. Ravno takšni ljudje, ki si lahko privoščijo najbolj utopično zavajanje, narcisoidno vztrajanje v svoji poziciji, so tisti ki onemogočajo iskreno konfrontacijo in primerjanje identitet. Zato takšnim okroglih mizam nikoli ne moreš določiti namena, jih primerno osmislit.

Žal gre prevečkrat samo za predstavitev svojega pogleda na obravnavano temo. Zrelosti in prave akademske moči za neposreden in jasen pogovor v zori jutrišnjega dne, najbrž še nekaj časa ne bo, ali pa je bo vedno manj. Za ilustracijo. Na eni izmed okroglih miz je bil prisoten tudi, tako imenovani, land-developer. V istem, ko je tvezil, da v Ljubljani ni mogoče zgraditi nič, je vehementno povedal, da ne namerava govoriti o naslednjem večjem projektu, ki ga ima v mestu, da naj ostane skrivnost, kajti sicer se lahko zgodi, da ga spet onemogočijo. In kakšen je edini namen šentflorjanskega land-developerja? Ta, da se mu v čim krajšem času povrne vrednost investicije. To je mogoče doseči s čim višjim izkoristkom prostora.

Vse natolcevanje glede nujnosti novih nebotičnikov je predvsem odraz takšnih interesov po dobičku. Dobička pa ne prinašajo socialna, ampak velika stanovanja za največjo statistično laž, višji srednji razed, in trgovine, trgovine, trgovine. Blazno evforično je predvsem to, da se ti vidijo kot bistveni nosilci razvoja mesta in arhitekture, brez odgovora na to; ali sta tisti prosjak in prezeblo spogledljivo dekletce pred dvigalom, našla svoje varno zavetje.

Torej. Ljubljana, le kdo bo tebe ljubil? Saj te. Vendar zmeraj tako in toliko, kot mu daješ, da lahko ljubi samega sebe. Le tisti, ki se ima zares rad, si bo postavil tudi najtežje vprašanje, in samo tak ti bo vedno znal in upal povedati kaj misli. Nimaš kar tako, tako lepo ime in ognjevitega zmaja v grbu.

Tokrat sta Arterijo v glavnem pripravila proti Euphorii kritično nastrojena Peter in Ksenija. Čez štirinajst dni sledi pogovor o muzejih in zgodbo arhitekture bomo začeli od začetka. Do takrat pa lep zimski pozdrav.