Torek, 22. 11. 2005
goran
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, torek, 22. 11. 2005
Kid 606 – Resilience (Tigerbeat6, 2005)
Zrelost je ne preveč priljubljen izraz med glasbeniki, saj z uporabo le-tega morda nekoliko razvrednotimo njihovo dotedanje delo. Tudi Miguel Depedro se s to oznako ne strinja in pravi, da to prav gotovo velja za vse glasbenike, saj v nasprotnem primeru to pomeni, da se vračajo v glasbeno nezrelost, kar je res nekoliko nesmiselno. Pa vendar je pri novem Kidovem albumu izraz povsem na mestu. Shizofrenost je nadomestila umirjenost, kaos pa je dal prostor urejenim kompozicijam.
Pri svojih 26-ih je izjemno plodni Depedro eno najbolj prepoznavnih svetovnih imen »in obenem verjetno tudi najbolj vidni ameriški predstavnik« na elektronski glasbeni sceni. Najbolj znan je po svojem mešanju gabbe, boben-basa in abstraktne elektronike, vendar pa se vsak nov izdelek precej razlikuje od predhodnika. Tudi Resilience, njegov peti dolgometražec, je zvočno povsem nova zgodba.
Skladbe so nastajale v obdobju petih let, pisal pa jih je v hotelskih sobah, največkrat takoj po nastopih v živo, torej še močno pod vplivom zvočnega terorja s klubskih plesišč. Depedro ne sodi v skupino elektronskih producentov, ki glasbo kreirajo v zavetju domačih spalnic. Kot pravi sam, je za kaj takega doma vse preveč sproščen, saj potrebuje nekakšen pritisk, ki vzpodbudi njegovo kreativnost. Glasbo pač piše takrat, ko ima za to razlog. Pritisk pri nastajanju skladb je bil tokrat tisti pozitivni, njegov osebni, saj je glasbo pisal predvsem zaradi sebe samega. Pri ustvarjanju ni bilo nikakršnih klasičnih zunanjih motenj; nobenih rokov, ni se oziral na pričakovanja ljudi, konec koncev ni bilo niti tistega pritiska, da album sploh mora nastati. V kompozicijah je močno opazen vpliv različnih kulturnih okolij, saj je album nastajal na vseh koncih sveta; od hladnega norveškega severa do klavstrofobično vročičnih Aten. Za večji del albuma gre tudi tokrat iskati vplive v jamajškem dubu, reggaeju in dancehallu, katere pa Depedro tokrat pusti mnogo bolj očitne.
Resilience je koherenten izdelek, pa čeprav so si skladbe na moč različne.
V uvodni 'Done with the scene' se poigra z naslovom svojega albuma 'Down with the scene' iz leta 2000 in namigne, da se je morda obdobje njegove glasbene norosti končalo. Kompozicija ne ponudi nič od ekstravagantnosti, ki smo jih bili deležni pri Kidu v preteklosti, pa vendar ima zaradi kompleksne harmonije močan epski priokus. Za popoln kontrast poskrbi že z naslednjo skladbo, naslovljeno 'Spanish song', ki na tako osebnem albumu, kot je Resilience, zaradi Depedrovih južnoameriških korenin pač ne sme manjkati. Skladba je zgrajena okoli španske akustične kitare, nadgrajena z orkestralnimi, godalnimi vložki in potrdi opazko iz prve skladbe, da je tokrat Kid največ pozornosti namenil prav harmoničnosti. V nadaljevanju slišimo veseljaške, tople zvoke v skladbah, kot so reggaejaška 'Phoenix Riddim', nafankirana 'Xmas funk' ali pa 'Banana peel', ki močno spominja na skladbe iz zlatega obdobja dancehall glasbe. To toplino Depedro razbije s temačnejšo kompozicijo 'Cascadia', kjer v ospredje postavi težke, kovinske beate, tesnobno 'Short road down' ali pa skorajda filmsko 'Audition' – atmosfersko skladbo, zgrajeno okoli čemernega zvoka klavirja, s katero Resilience tudi zaključi. Namen glasbe je, da v poslušalcu vzbudi čustva, in ta se skozi cel album menjavajo iz skladbe v skladbo in so zelo nazorna prispodoba za Kidovo dojemanje le-teh – torej: veselja, tesnobe in občutka osamljenosti. Kot odličnemu manipulatorju zvoka mu tudi v teh bolj ležernih skladbah poslušalca uspe pripraviti do ugibanja in zaintrigira možganske celice, a le v primeru, ko kompozicijam posvetimo dovolj pozornosti.
Depedro pravi, da je Resilience album, ki si ga je vedno želel narediti. Če pa je to tudi album, ki smo si ga poslušalci vedno želeli slišati, bo vsak posameznik presodil sam. Privrženci njegovih udarnih, nalomljenih ritmov iz preteklosti bodo te na novem albumu prav gotovo pogrešali, za tiste, ki nam je bolj blizu preprostost, pa je Resilience album, ki smo si ga od Kida vedno želeli. Preprostost je le navidezna, saj je zaradi drugačne, bolj rockovske zasnove skladb kompleksnost nekoliko bolj subtilna, kot je bilo to pri Kidu v navadi v preteklosti. Da ne bi bilo pomislekov kar zadeva osebno izpovedno noto albuma, naslovnico krasi njegova fotografija iz otroštva, na notranji strani pa tudi posvetilo njegovi mami in resnici na ljubo je Resilience daleč najbolj mamam prijazen album iz Depedrovega kataloga.
Pripravil Goran.
Komentarji
komentiraj >>