Ker so bili že siti stanja, v katerem so se znašli, so se naši sosedi pred desetimi leti odpravili v avtocenter, da bi kupili avto. Tam jih je dočakala kopica nasmejanih in uslužnih trgovcev, ki so jim ponudili avtomobil, ki je sicer navzven izgledal sprejemljivo, vendar še zdaleč ni ustrezal vsem željam in kriterijem. Določeni člani družine so sicer imeli zadržke. Sanjali so o nečem boljšem, zmogljivejšem, a so se vseeno uklonili potrebi in pritisku prodajalca.
Leta so minevala. Na začetku so njihov nakup hvalili vsi. S časom pa je vozilo pešalo: akumulator, menjalnik, ročna zavora, na koncu še zavore ... Toda sosedovi se avtomobilu niso želeli odreči. Avto je propadal, družina je bila vse bolj nezadovoljna, zaradi vzdrževalnih stroškov pa še zadolžena.
Pred desetimi leti je bil, v naglici in brez tehtnega razmisleka o dolgoročnih posledicah, v letalskem oporišču Wright-Patterson, blizu ameriškega mesta Dayton, podpisan sporazum med predsedniki Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, s katerim se je končal najbolj krvav spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Z Daytonskim mirovnim sporazumom je bila postavljena daytonska Bosna in Hercegovina z vsemi republiškimi mejami. To je postala Bosna s tremi konstitutivnimi narodi, tremi jeziki, dvema pisavama, enim distriktom in dvema entitetama: Federacijo BIH (be-i-ha) in Republiko Srbsko.
Vendar pa je daytonska država z dvema posteljama za tri goste že od samega začetka funkcionirala slabo. O umetni delitvi slabih 4-ih milijonov ljudi je odločala peščica, z Alijo Izetbegovićem, Franjom Tuđmanom in Slobodanom Miloševićem na čelu. Prvih dveh že lep čas ni več med živimi, tretji pa je »slobodan« le nominalno.
Tako kot so si sosedovi začasno zagotovili brezskrben prevoz, je daytonski sporazum Bosno in Hercegovino stabiliziral začasno. Dovolj za postopne politične in gospodarske reforme. Po drugi strani pa je ravno daytonski sistem onemogočal kakršen koli konkreten napredek. Zgolj administracija požre zajeten kos pogače, ki se ji reče proračun. Deset kantonov, vsak z lastno vlado, vsak s svojim sistemom. Eno okrožje in še ena entiteta, ki večjo povezanost čuti s sosednjo državo. Država za delovanje aparata porabi več kot 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Bistvene gospodarske rasti ne beleži, brezposelnost pa presega 40-odstotni prag, medtem ko 18 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine. Gospodarstvo ostaja odvisno od tuje pomoči. V takšnem kaotičnem stanju se država nahaja že deset let.
Trgovci, ki so jim takšen sistem prodali, so ugotovili, da je skrajni čas za spremembo. Zdaj ponujajo nov, drugačen sistem. Takšnega z enim predsednikom namesto treh, z enim parlamentom, centraliziranim vodstvom in z oslabljenimi entitetami. Deset let po sklenitvi Daytonskega sporazuma so tam, kjer so se z daytonom ustavili – pri izgradnji funkcionalne države. Takšne, s katero bodo zadovoljni njeni državljani, Evropa in ZDA. Začeti bodo morali pri temeljih - s spremembo ustave, s katero naj bi spremenili strukturo državne oblasti, ki je zaradi neštetih institucij preobremenjena in nefunkcionalna, nacionalno razdeljena ter odvisna od mednarodne pomoči, in odločitev visokega mednarodnega predstavnika.
Tako družina kot država sta pred novim izzivom, kaj storiti. Kako naprej? Družina se bo brez pretiranega truda zagotovo popeljala v novem, boljšem avtomobilu, vodstvo Bosne in Hercegovine pa bo moralo pokazati še veliko volje in truda, da svojo državo popelje k tako željenemu cilju – Evropski uniji.
Komentarji
komentiraj >>