Balkan je danes še vedno popularna beseda. V naša ušesa plava iz ust politikov, novinarjev, teoretikov, priplazil pa se je tudi v svet umetnosti. Vsaj tri velike razstave so v začetku tega tisočletja za svojo glavno temo izbrale pojem Balkana in balkanske umetnosti. Balkanio so iskali Peter Weibel, Eda Čufer in Roger Conover. Harald Szeemann je s svojo razstavo Kri in mleko želel pokazati, da je prihodnost na Balkanu, v soteske Balkana pa se je podal Rene Block.
Zavodu za sodobno umetnost SCCA se je zdela vsa kolobocija v zvezi z balkansko umetnostjo vredna premisleka. Barbara Borčič, Urška Jurman in Robert Alagjozovski so v tokratni Platformi, občasniku za sodobno umetnost, strnili dolgoletni projekt. Platforma tako ponuja spomine na okrogle mize o tem, kaj storiti z balkansko umetnostjo, ter raznolike prispevke kustosov, teoretikov in umetnikov o Balkanu in balkanologiji.
V teoretičnih krogih, so zapisali pri SCCA, se vprašanja o Balkanu kažejo v številnih ideoloških držah: Če si izberemo psihoanalitični prijem, Balkan postane nezavedno Evrope. Če zavzamemo postkolonialno držo, je Balkan konstrukt zahodnega pogleda. Zagreti levičarji Balkan razumejo kot prostor za politično ekspanzijo. Tisti, ki se ukvarjajo z geopolitiko razmišljajo o pomenu mejne regije, ki jo predstavlja Balkan. Če pa nas navdušuje epistemologija smo morda že pomislili, da je za razumevanje Balkana nujno potrebna nova paradigma, drugačna od zahodnih modelov.
In kaj sploh je Balkan? Je to zgolj geografsko območje, poseben način razmišljanja, način življenja ali pa od drugega konstruirana podoba? Če stopimo korak nazaj in pokukamo v zgodovino ugotovimo, da je Balkan navdihoval romantike Byrona, Goetheja, Heineja in Coleridga. Vzpostavila se je dvojnost razmišljanja o Balkanu, ki je ostala prisotna vse do danes. Na eni strani Balkan kot eksotika, dežela legend, razplamtenih strasti, na drugi pa barbarskost, nasilje in mačizem. Karl May, ki se nikdar ni odpravil na Balkan, pa tudi med Indijance ne, je zapisal, da so prebivalci Balkana grdi, umazani in zli. Živijo izolirani, tam nekje »bogu izza nogu« in se borijo za golo preživetje.
Med in mleko torej, kakor je svojo razstavo naslovil Szemann. Platforma ponuja vse te raznolike poglede, ki so jih prispevali tisti, ki na Balkanu živijo. Tokrat se ponuja pogled na Balkan in njegovo umetnost od znotraj. Branka Stipančič, umetnostna zgodovinarka iz Zagreba, je pod drobogled vzela vse tri omenjene velike razstave. Ugotovila je stereotipnost zunanjega pogleda, ki se je kazala tako v izbiri umetniških del, kakor tudi v konceptualni zasnovi razstav.
O funkcioniranju umetniškega sveta, ki se pomlajuje z iskanjem novih, še neraziskanih področij je spregovoril Igor Zabel . Balkan Zahodni Evropi pomeni nekakšen rezervoar novih idej s katerimi ta oplaja svoj stari umetnostni sistem. Novodobni umetnostni kolonializem torej. Zanimivo pri celi stvari je, da so se, kot pri sintagmi vzhodnoevropska umetnost, umetniki in kustosi najprej otepali ideje o balkanski umetnosti, potem pa so jo vzeli za svojo in se deklarirali kot balkanski umetniki. Zunanji svet torej išče eksotiko, notranji, balkanski svet pa v tem iskanju vidi možnost lastnega prodora na trg.
Seveda je ideja balkanske umetnost zgolj podoba, konstrukt. A tudi ta konstrukt je nastal iz elementov stvarnosti. Te so, kakor pravi Zabel, umetniki in kustosi kasneje ponotranjili, vpeljevali v lastno delo. Konstrukt se je prelevil v stvarnost. Ta stvarnost pa je delno izključujoča, saj ponekod izraža zgolj eno plat. Tako je npr. socialistični sistem prikazan le kot totalitarna politična diktatura in ne tudi kot oblika modernosti. S tem posploševanjem nastajajo siva polja, ki se ne vključujejo v diskurz balkanskega.
Zanimiv tekst z naslov Zbogom, G. Harker! Dobrodošli na krovu G. BauMax ponuja Nebojša Jovanović. Harker, mladi polovnež iz Bram Stokerjeve Drakule se ob prihodu na Balkan nesamozavestno zgrudi. Današnji kapitalisti so drugačne sorte. Karl Heinz Essl, gospod bauMax in hkrati lastnih velike zbirke Essl, je financiral Szeemannovo razstavo Kri in mleko. Z njim se je odpravil na Balkan in ga dodobra spoznal v tednu dni. Fast food kulturni turizem avstrijskega poslovneža ni prestrašil. Samozavestno se je pohvalil, da po umetnostnem popotovanju odkritij pozna misli, ideje, želje in sanje lokalnega prebivalstva, ki jih je spoznal na. Podobne izbruhe pompozne samozavesti smo spet poslušali pred kratkim, na podelitvi Esslovih nagrad, ko je gospod bauMax pohvalil svojo firmo, ki tako velikodušno pomaga mladim umetnikom iz nerazvitega kotla vzhodne Evrope. Nepoučenim Avstrijcem je povedal, da smo tudi mi, ki živimo v zábiti, končno vendarle del Evrope.
Jovanović piše: Ta pompozni nastop samozavesti in vsemogočnosti je najboljši dokaz, da je umetnost Balkana le sofisticirana šifra za nov trg, ki ga mora, kot to vidi Essl, osvojiti in nadzirati avstrijska ekonomija. To da je bila Avstrija poklicana da izpolni svoje naloge pri ekonomskem, kulturnem in političnem razvoju jugovzhodnih evropskih regij, pomeni le, da je bila Avstrija poklicana da napolni banke, depoje in žepe avstrijskih magnatov in uveljavi svojo premoč nad Balkanom na področjih ekonomije, kulture in politike.
In za konec še mnenje Boruta Vogelnika s posveta o balkanski umetnosti o katerem smo na RŠ-u že poročali. Balkanizem ni podoba plemenitega divjaka ampak dejstvo, da se umetnostni prostor na področju Balkana do zdaj ni bil zmožen zartikulirati. In potem to pač za nas storijo drugi. Baumaxov Karl Heinz, pa Szeemann in ostali. Je torej za podobo Balkana kriva naša lastna nemoč? Delno gotovo. Seveda pa ne smemo prezreti, da se v današnjih časih v igro umetnosti na veliko meša kapital z velikim K.
Na Balkanu stanujem Petja.