ARTEFAKT 6
CD Artefakr 5: track 1, track 2, track 3 (Tito, Tito, Tito)
Podlaga: CD Rambo Amadeus: track 3 (Adrenalin) – po prebranem tekstu se spusti do konca
Dober dan, dragi poslušalci in poslušalke, tole je šesti Artefakt - oddaja za prodor v živo kulturo - ki jo lahko poslušate vsako zadnjo soboto v mesecu na valovih Radia Študent. Konec leta je med drugim tudi dobra priložnost, da se potegne črta, da se sešteje in odšteje, da se naredi končna bilanca. Kaj se je naredilo in kaj se ni naredilo? Kaj se ni naredilo, pa bi se lahko naredilo? V prednovoletnem Artefaktu se bomo sešteli tudi mi. Prinašamo vam torej dva naša stara teksta, ki, žal, niti po dveh letih nista izgubila na aktualnosti. Prvi se nanaša na sodobno umetnost, drugi pa na sodobno filozofijo. Za glasbo in dodatne lekcije iz družbe in kulture bo poskrbel Rambo Amadeus. Poslušali bomo pesmi z njegovega novega CD-ja Oprem dobro. Uživajte.
Podlaga: CD Rambo Amadeus: track 4 (Ašik mlaka vodo meraklijska)
WAS IST KUNST ? ali MALEVIČ, VRNI SE, VSE TI JE OPROŠČENO
(Zgodba o treh razstavah pred dvema letoma)
Že ptički na vejah čivkajo to, kar nam sodobni filozofi, umetnostni teoretiki in sami umetniki ponavljajo že leta: problem sodobne umetnosti ni v tem, da je je premalo, ampak v tem, da je je preveč. Vsi vemo, da umetnost ne pozna več meja. Na nas preži s fasade neke zgradbe, nam nekaj sporoča z billboarda, tlačijo nam jo v žepe v obliki flajerja, gleda nas z embalaže coca-cole. V kapitalistični družbi je umetnost postala roba.
Zaviješ v neko preddverje, da se olajšaš in se tam poščiješ na Picassovo Guernico, ki jo je s sprejem naslikal neki mulc iz soseske. Greš na WC, toda tam te čaka Duchampov pisoar. Vsak večer nam nudijo na desetine filmskih projekcij, gledaliških predstav, koncertov, literarnih večerov in razstav. Performansi in inštalacije, media in multimedia. V globalistični družbi je umetnost postala vseprisotna.
Pred približno dvema letoma, se pravi 3. decembra 2003, sta se v Ljubljani v enem dnevu odprli celo dve novi razstavi, ena v Škucu, druga v Mestni galeriji. Takrat nisem imel pametnejšega dela, pa sem šel na obe otvoritvi, vendar mi to očitno ni bilo dovolj, pa sem zavil še do Male galerije, da si ogledam takrat novo razstavo Tobiasa Putriha. Zakaj pa ne, od viška glava ne boli, preveč je samo, kadar so batine, pa še spotoma mi je bilo.
Tobias Putrih, mladi slovenski umetnik, ki živi v New Yorku, se že leta ukvarja s svetom kinematografov in z njimi povezanimi teoretskimi razmišljanji ter utopijami. Njegovi modeli kinematografov iz lepenke želijo teorijo prenesti v prakso. Takratni projekt Po naključju ponovno je predstavljal model kinodvorane, vendar se je odvijala v ozadju še druga zgodba, in sicer zgodba dveh kinematografov. Zakaj je pri tem pravzaprav šlo? V Mali galeriji sta nas pričakali dve fotografiji belega filmskega platna v velikem formatu; ena iz beograjske Kinoteke in druga iz ljubljanskega multipleksa Kolosej. Platni sta na fotografijah skorajda enaki in tudi groba zaznava očesa – dražljaji sporočajo v možgane isto informacijo.
Šele interpretacija te zaznave, je zapisala Bojana Piškur v zloženki, daje podobi vsebino in pomen ter ustvari konceptualne sheme, v keterih se uporabljajo kulturni kodi in jezik. Belo platno je, je razlagala dalje, tako le droben preskok, motnja v zaznavi, ki usmeri gledalčevo pozornost, da ozavesti svojo prisotnost in zaustavi neprestano procesiranje informacij. Ampak belo platno je kljub vsemu belo platno in jaz sem zaustavljal neprestano procesiranje informacij in ozaveščal svojo prisotnost v Mali galeriji samo nekaj minut. Vse dokler se nisem vprašal, zakaj se ta interpretacija belega platna ni mogla interpretirati v kakšnem eseju.
Potem sem še naprej interpetirajoč zaznavo belega platna pohitel na otvoritev razstave v Škucu. In ko sem tako hitel v Škuc z belimi platni v mislih ... torej, ko sem tako hitel v Škuc z mislimi, ki so se počasi pretvarjale v bela platna, nisem mogel niti slutiti, kaj me v Škucu čaka. Ker v Škucu so me, verjeli ali ne, čakala ..... čakala so me – bela platna!
V Galeriji Škuc sta se pod imenom PP Group predstavljali Katarina Sević in Zita Majorš, mladi umetnici, rojeni v Novem Sadu, ki živita in delata v Budimpešti. Njuna umetniška praksa je vezana na socialni kontekst družbe, v okviru katerega raziskujeta fenomene sprejemanja ter dojemanja sodobne umetnosti. Ideja takratnega projekta Fitness & Wellness je bila preoblikovanje galerijskega prostora v fitness center, katerega namen je predstavitev »pravilnega« občudovanja in dojemanja umetnosti.
Ogledali smo si lahko video delo »Od opazovanja do razumevanja«, v katerem nasveti profesionalnega trenerja obiskovalca seznanjajo z najpogostejšimi pozami telesa gledalca umetniškega dela in ga poskušajo motivirati, da mišice, potrebne za ogledovanje umetniških del, razgiba na čim bolj primeren in telesu prijazen način. Na razpolago pa nam je bil prostor za vadbo z ogledali za preverjanje naučenih pozicij, poleg tega pa je prostor ponujal tudi možnost vadbe pravilnega opazovanja sodobne umetnosti na, kot je bilo razloženo na flajerju, »nevtralnih umetniških eksponatih«. Ste uganili, ti »nevtralni umetniški eksponati« so bila tista ista bela platna!
Torej tu sem: sledeč stopinjam, označenim po tleh galerije, grem od enega belega platna do drugega. Prva, druga, tretja nevtralno-nevidna slika. Sledi podstavek, na katerem stoji nevtralno-nevidna skulptura. Še naprej sledim označenim nevtralno-črnim stopinjam na nevtralno-belih tleh galerije ... Ne, niti mini kino dvorana v kateri je na sporedu nevtralno-neviden film, me ne preseneča več. Ampak, to je bilo res veliko belo platno! In toliko beline, razumete, jaz nisem mogel več prenesti. Toliko me je pritisnila vsa ta praznina, da sem v trenutku moral izpraznti nekoliko kozarcev vina. Vendar, ta nevtralno-interpretirajoča belina me je tako zbegala, da sem namesto črnega vzel belo vino! Jaz, ki vedno pijem črnega! No ja, kakorkoli že, črno ali belo, v njem je resnica, sem si mislil, in ne v prekletih belih platnih.
Vendar je tudi vina v nevtralno-belem fitness centru zmanjkovalo, treba pa je bilo videti še eno razstavo. Samo da ne bodo bela platna, sem razmišljal v strahu, ko sem šel iz Škuca proti Mestni galeriji. Človek prihaja iz Singapurja, menda ja ni od tam vlekel belih platen?! No, kaj veš, Putrih prihaja iz New Yorka, dekleti iz Budimpešte, pa spet ... In, kaj mislite, ali so v Mestni galeriji bila bela platna ali ne?
No, niso bila bela. Ali pač skoraj. No kako to, da niso bila ali pač skoraj? Tako. Milenko Prvacki, postmodernistični slikar iz Vojvodine, ki že deset let živi v Singapurju, očitno bazira predpostavke svojega slikarstva na deridijanskem konceptu dekonstrukcije, tako da se na njegovih slikah ne da videti niti ene edine dokončane oblike. Ker kaj je danes še preostalo za slikanje, ko pa je očitno že vse naslikano? Ko so vse misli in občutki, ki zahtevajo geste slikanja, po vsem sodeč že izčrpana in je za njih iznajdena nekakšna alternativna strategija ekspresije in reprezentacije?
Res, slike Milenka Prvackega niso bile bele. Vendar so bile skoraj bele. Bile so slike, sestavljene iz fragmentov, bela polja, izpolnjena s sledovi vsakdana. »Slikovna mreža linij na belem«, kot je to definiral Andrej Medved v svojem istoimenskem eseju o Prvackem. V kontekstu simptomatike tega teksta bi se lahko zlobno reklo: bela platna z nekaj črtami. No, tudi tu je bilo dosti vina. In to belega, se razume. Po določeni količini vam začnejo črtice prihajati v konstalacijo. In se premikati v praznini.
In morda bi se tudi danes, po dveh letih, lahko strinjal z Medvedom, da živimo v času, ko se zdi, da se nič več ne more zgoditi. Kot tudi s tem, da smo prispeli na konec poti, kjer se lahko soočimo le še z nami samimi. Vendar se lahko tudi danes glede tega spet vprašam: ali so se ljudje potemtakem začeli rojevati z belimi platni namesto obrazov?
Ne vem, morda. Morda pa bi vam morali tudi namesto tega teksta spustiti tišino.
Spusti se 5 sekund tišine
Song: CD Artefakt 6, track 1, (Minela: Ti propadaš)
Song: CD Rambo Amadeus, track 5 (Turbo folk)
Podlaga: CD Rambo Amadeus: track 4 (Ašik mlaka vodo meraklijska)
NOVI PLAYBOY FILOZOFI IN OSTALA MENAŽERIJA
(Recenzija knjige Dostojevski na Manhattnu Andrea Glucksmanna)
Pred približno dvemi leti se je v izdaji Slovenske matice pojavila knjiga znanega francoskega filozofa Andrea Glucksmanna z zanimivim naslovom: Dostojevski na Manhattnu. Za tiste, ki ne vedo: Andre Glucksmann je ob Bernard Henri–Leviju in Alain Finkelhautu en izmed glavnih predstavnikov tako imanovanih francoskih »novih filozofov«. Pri tem pa vam ne bi mogel povedati, zakaj so oni »novi« in niti tega, zakaj so »filozofi«.
Govorimo namreč o dežurnih dušebrižnikih, ki so se tekom zadnjega destletja zavzamali za ameriške intervencije v Iraku, Bosni, Srbiji in Afganistanu. Oni skrbijo za kontraše v Nikaragvi in lačne otroke v Afriki. Kundera jih krasno predstavlja in se iz njih norčuje v svojem kratkem romanu Počasnost. V Franciji oni in njim podobni skorajda popolnoma nadzorujejo založništvo in elektronske medije. »Zaradi njih nič ne more prodreti do javnosti, skorajda popolnoma dominirajo na televiziji in na časopisnih straneh«, pravi o njih Peter Handke. In to v tolikšni meri, da so si lahko – ko je lani na vrsto prišel Afganistan – Albanija, Angola in Argentina z olajšanjem oddahnile.
Henri–Levi, na primer, rad pozira pred kamerami s srajco odpeto do popka. Neki šaljivec se je dotaknil srca problema, ko se je vprašal: »Ali je njegova misel tako globoka kot izrez na njegovi srajci?« Spomnim pa se ga tudi v drugačnih izdajah: Levi v črnem usnjenem plašču s skupino svojih pristašev kot kakšen komunistični komisar iz cenenega filma: pred Jugoslovanskim kulturnim centrom v Parizu grobo in nasilniško grabi ključe iz rok ženske, ki brezupno poskuša zakleniti stavbo in tako preprečiti vsiljivcem, da prodrejo vanjo. Ženska se brani z besedami: »Ne, nočem vam dati ključa, kaj vi tukaj počnete? Vi nimate te pravice!« Vse TV postaje širom sveta pa, medtem, ob tej priložnosti niso prikazale te triminutne scene, v kateri se vidi, kako se samozvani branilec Afganistana obnaša do ljudi.
Se vam zdi, da vse to nima veliko veze z filozofijo in literaturo na splošno? Tudi meni, vendar gospoda Levi in Glucksmann se smatrata za vrhunska filozofa in literata. To, da sta bila v mladosti ultrastalinista ter postala po oseminšestdesetem del francoskega maoističnega gibanja, na ta način podpirajoč enega najtotalitanejših režimov v moderni svetovni zgodovini, pa so vsi, kot tudi ona dva sama, zgleda pozabili. Solzenitsinov Arhipelag Gulag jim je leta 1974 odprl oči in tile ultrastalinisti so naenkrat postali neoliberalci. In glej čudo: naenkrat so vse marksiste in s tem tudi tiste, ki so Stalina zavrgli 50 let pred njimi, razglasili za podpornike totalitarizma.
In podobne zgodbe bi vam lahko razlagal v nedogled. Lahko bi vam na primer govoril o tem, kako je Bernard Henri–Levi zunanji sodelavec »Le Mondaa«, direktor založništva pri Grassetu, kronist v listu »Point«, vendar ravno tako prijatelj Jan-Luck Legarderja, ki je ne samo lastnik podjetja Matra-Hachette, temveč tudi trgovec z orožjem. Ali o tem, da ima Matra-Hachette v lasti tisti isti Grasset, v katerem je Levi direktor.
Ali pa vam povedal, kako je ta Legarder z F. Pinojem financiral nanjnovejši film Bernarda Henrija Dan in noč, čisto sranje od filma, ki je požrlo ogromno denarja. Lahko pa bi vam, recimo, tudi citiral tega velikega filozofa in ljubitelja svobode, kako se srce parajoč zavzema za tega istega industrialca, ki je pod pregonom sodišča. »Jan-Luck je moj prijatelj«, pravi Henri–Levi. »Pri njem imam rad to žilico velikega vojskovodje, Sirana, ki jo goni po svoje«. Vse to bi lahko, vendar se bojim, da bi se ta recenzija spremenila v cenene čenče. No, kakršna knjiga, takšna tudi recenzija.
Kaj nam je Andre Glucksmann v svoji knjigi Dostojevski na Manhattnu skušal prodati? Ko sta 11. septembra dva boeinga treščila v »nebotičniška dvojčka«, je Andre Glucksmann takoj pohitel, da napiše knjigo in celemu svetu razloži, za kaj tu pravzaprav gre. Ker njegova filozofija kot trdi citat Stendhala na začetku knjige pripadata dnevu, ko jo izpisuje. In tako se je Dostojevski že naslednje leto prevrnil v grobu, ker se je v Franciji pojavila dotična knjiga z njegovim imenom v naslovu. V njej nam Glucksmann na veliko in na široko v osmih poglavjih razlaga, kako je terorizem v bistvu posledica nihilizma, potem pa modro zaključi, da nihilizem ni nepremagljiv. Njega nas bodo po Glucksmannovih besedah osvobodili Masudovi vojaki in bombniki B-52.
To, da Glucksmann ne dojema, da nihilizma in njegovih oblik po Nietzcheju nikakor ne moremo omejiti na psihološke določnice, še manj na zgodovinske dogodke in ideološke struje, ga ne moti, da se na Nietzcheja ne bi neprestano tudi skliceval. Dotični gospod pravzaprav citira in se sklicuje na vse, kar je kadarkoli obstajalo in bilo zapisanega. Tako imamo tekom cele knjige neskončen niz citatov: od Platona in Aristotla, do Montaignea in Pascala, od Homerja in Shakepeareja, do Flauberta in Dostojevskega. In oni se vsi brez razlike strinjajo z mišljenjem našega filozofa. To je, mimogrede, tudi najboljši del knjige. Dobimo vtis, da je vsa svetovna literatura napisana samo zato, da bi podprla par bedastih Gluksmannovih tez.
Gluksmann se tako ne obotavlja niti pri citiranju junakov romana, če mu le ti pomagajo, da dokaže svoja stališča. Tako on citira junake Dostojevskega smatrajoč, da oni izražajo stališča Dostojevskega. Potem pa, takoj za tem in brez pardona, citira Bahtina, in sicer ravno knjigo Polifonijski roman Dostojevskega, v kateri Bahtin razlaga svojo znamenito tezo o tem, kako se Dostojevski ne poistoveča z nobenim izmed svojih junakov. Potem razumete, zakaj nisem mogel da se ne bi spomnil na poljskega nobelovca Ceslava Milosa in njegovega stavka o tem, kako je »problem francoskih intelektualcev v tem, da taisti nikoli niso dobili po riti«.
Glucksmann seveda drži Aristotla, Hegla in Marksa v malem prstu in tako mu ni težko dokazati, da je po 11. septembru Fukoyamina teza o koncu zgodovine postala eno navadno nakladanje. In glej ga: on, Glucksmann, namv tej svoji novo odkriti zgodovini opisuje, kako se plazi po čečenskih vukojebinah, ker mu Rusi niso dali vize. Da, to je on, Glucksmann, z nosom v blatu, preži po zemlji in s flašami vodke podkupuje pijane ruske vojake, da bi si ogledal trpljenje čečenskega naroda.
Ker Glucksmann ni tam neki »stari filozof«. Ker Glucksmann je, kajneda, »novi filozof«. In novi filozofi ne morejo samo razmišljati. Oni morajo aktivno delovati. Oni morajo videti in oni morajo pomagati. Kaj bi delali ubogi Čečeni brez Glucksmanna, ki se je žrtvoval, ki je prežal, ki je podkupoval in se brez vize plazil? Brez Glucksmanna, ki je videl, ki je ovajal in nahujskal, kaj bi delali ubogi Iračani?
Pri tem pa tolče v oči, kako se ta isti Glucksmann ni preveč razburjal, ko so po Srbiji padale tepihbombe z izotopi urana. Jaz sem se, ker sem bil takrat tam. In nikakor nisem mogel dojeti, da to bombardiranje ni usmerjeno proti meni, temveč proti Miloševićevemu režimu. Tudi sedemletna deklica, ki jo je razneslo v Batajnici v tem 1999-em, tega nikoli ni dojela. Vendar nekaj žrtev, bi rekel Glucksmann, mora pasti. Za vseobče dobro, se razume. Ta Glucksmann me spominja na kakšnega inteligentnega Georgea Busha, ki je končal večerno šolo filozofije. Ker nam ta filozofski Cohelio že skoraj dve desetletji, od Reagana naprej, prodaja politiko Bele hiše, lepo zapakirano v svoje koeljovske, kratke in zabavne stavke.
Tolaži nas edino to, da živijo v Franciji tudi drugi, resnični intelektualci, z povsem nasprotnim mišljenjem. Jean Baudrillard je leta 1991 prišel ven s tezo, da se Zalivska vojna pravzaprav ni zgodila. S tem je v resnici hotel povedati, da se je zgodila Iračanom, ne pa tudi nam, ki smo to mirno gledali preko svojih TV sprejemnikov. Če bi bili zlobni, bi lahko njegovo tezo uporabili za 11. september in zaključili, da se je rušenje »nebotičniških dvojčkov« zgodilo samo Glucksmannu in Američanom.
Namesto tega se bomo na koncu raje spomnili enega osnovnih postulatov Nietzchejeve filozofije (tistega, ki trdi, da mora biti filozof nesodoben) in se delali, da se nam Glucksmann nikoli ni zgodil. Glede na to, da Glucksmann trdi, da »njegova filozofija pripada času, v katerem je nastala«, ga lahko mirne duše v tem letu 2002 tudi pustimo. Molji bodo itak naredili ostalo.
Song: : CD Rambo Amadeus: track 18 (Predrasude)
Track CD Artefakt 6, track 2 (Dirty Harry)
Track CD Artefakt 6, track 3 (Taxy Driver)
Podlaga: CD Rambo Amadeus: track 16 (Rasta mana kafu prži) – po prebranem tekstu se spusti do konca
Dragi poslušalci in poslušalke, to bi bilo za danes vse. Srečne novoletne praznike in ne pretiravajte preveč, da nas boste lahko poslušali tudi naslednjič, torej zadnjo soboto v januarju. Držte se. Oddajo sem uredil Bojan Andjelković, posnel pa sem jo s/z ...
Komentarji
komentiraj >>