Sreda, 28. 12. 2005
vizualka
Po Je že v redu mama iz leta 1997 je Roza pri KUDu France Prešeren tokrat na plan bruhnil zbirko Tih bot dedi. Andreja Rozmana Roze verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati. Povejmo le, da je bilo tudi letošnje leto zanj plodno. Predstave Obisk in Kabarete Simplozij se neutrudno dogajajo, pred kratkim so mu podelili Ježkovo nagrado in zdaj je udaril med Slovence z Dedijem.
Za platnicami tanke knjižice, kot ponavadi zavite v rjavi papir 90 gramskega obrazca A14, se skriva godlja pesmi - nekaterih celo v angleščini - dram in zabavljivih zapisov. Nekatere so že preizkušene na odrčku KUD-a, nekatere pa, vsaj zame, še popolnoma sveže in od kritike sodobnosti dehteče. Rozine pesmi ponujajo smeha in joka. Citat Laibachovskega povzetka v angleščini, bo najbolje predstavil temeljno rdečo nit tokratne knjige:
»We are so proud
we are in between
we say aloud
we are Slovene!«
Novi časi, nove teme za kritiko. In kljub temu da Rozine pesmi na usta izvabijo krohot, so tudi malo žalostne. Žalostne zato, ker so tako resnične. Povedo vse tisto kar vemo vsi, pa to izrekamo le ob vrčku piva v gostilni. Roza je, kakor pove v uvodu, postal patriot, pa čeprav se osamosvojitvenega referenduma še udeležil ni. A to, da ima rad Slovence in Slovenke, še ne pomeni, da bo pihnil v isti rog s tistimi, ki jih peljejo v boljšo prihodnost. Ne. Resnice in pravice bo iskal pri starih vzorih, pri Prešernu in Levstiku, mimogrede pa navrgel še kaj svojega, npr. Osebno počutje.
Eden od sklopov Tih bot dedija si je za temo izbral vstop v NATO. Medtem ko ostali slovenski pesniki tarnajo v visokoletečih rimah in žalostno brkljajo po ostankih metafizike, nas Rozine pesmi spuste na trdna tla. Ali morda še nižje: v NATO blato. In če je Prešeren sam divjal po Ljubljani brez miru, je tokrat podivjan nekdo drug:
»Ko podivjan in zaslepljen
in brez mandata OZN
naš Veliki odločni brat
podira Basro in Bagdad…«
Od NATA se preselimo k drugim aktualnim problemom. V pesmih Preko mosta in Na koncu poti sta ošvrknjena kapital in privatna lastnina, ki se nam danes zdi tako samoumevna. Meni najljubša pa je pesmica Riki e poveri, kjer podpis formularja posameznika povzdigne iz osamljenosti in strahu med skupnost s preteklostjo in seveda lepo bodočnostjo.
A kljub aktualni tematiki se pesmi Andreja Rozmana Roze, kot vsaki pravi poeziji pritiče, zavedajo tudi svoje oblike. Sem ter tja se v knjižici znajde celo kakšna tako redka pesniška oblika kot je limerick, s katero se Roza poigra tudi vsebinsko. V limericku – kratki nonsens poeziji - nastopi Limerick, mesto, v katerem je Irska pozdravila vstop Slovenije v prijateljski objem Evropske unije. Tu so tudi pesmi, ki v rimah razmišljajo o dnevih svobodnega verza, za konec pa se pesnik vrne v naročje in izvor slovenske poezije:
»O Vrba srečna draga vas
Počasi tišala bo glas.«
Pa pesmi, takšne in drugačne, še niso vse, s čimer nas po domače navduši Roza. Največ papirja Tih bot dedija porabi adaptacija slavne povesti o možu iz Vrha pri Sveti trojici. Martin danes ne tovori več soli, ampak računalnike in čokolado. Ko cela Evropska unija ne zmore obvladati Brdavsa, je Martin Krpan tisti, ki ga prisili na kolena. In to ne kakorkoli, ampak na poseben način. Pokonča ga z umetnostjo. Natančneje s slovenskim izvoznim artiklom, kipom velikega kiparja Lipnika, ki krasi Prodijevo pisarno. A tu še ni konec zgodbe. Vmeša se celo sam šef sveta - veliki Bush - a na koncu je naš Martin tisti, ki vendar ima sol. Sol v glavi seveda.
Tih bot dedi je knjiga, s katero se morate srečati. Da použijete spevne Rozine songe. Da se vaša usta raztegnejo v nasmeh in zato, da v mrzlih zimskih večerih nad sodobnim svetom ne boste renčali sami, ampak da bo z vami še nekdo. In ko boste Tih bot dedija spustili iz rok, boste morda celo pobrskali po zaprašenih Prešernovih Poezijah. In potem, če vam bo še zmeraj dolgčas, priporoča Roza, da se odpravite na Šmarno goró. Tam se zatopite v fresko Matevža Langusa na stropu tamkajšnje cerkvice in se – če bo ravno maša ne preveč naglas – povprašajte: »Kako to, da se na istem stropu najvišje zgradbe v bodoči prestolnici bodoče za kratek čas samostojne Slovenije znajdeta v podobi dojenčka bodoči stvaritelj slovenskega simbola, se pravi Triglava, in bodoči največji slovenski pesnik.«
Nahrbtniček za nedeljski obisk Šmarne gore pakira Petja.
Komentarji
komentiraj >>