Bog daj, bog dobro véčer (1:32) iz Zapojmo lepo, zaigrajmo eno  (Helidon & GNI ZRC SAZU, 1998)

Kot v preteklih dveh oddajah Cigule migule, bomo tudi tokrat prestavili nenavaden inštrument, pihalo, ki se je v glasbenem izročilu Bele krajine ohranilo vse do polovice prejšnjega stoletja. V uvodu smo poslušali izjemni posnetek belokranjske kresne kolednice Bog daj, bog dobro véčer, v kateri so leta 1961 še zadnjič zaigrale dvojnice, inštrument, ki je kmalu zatem izumrl.

Dvojnice ali vidalice so ploščata, štirioglata piščal iz enega kosa lesa, v katerega sta vrezani dve cevi z luknjicami. Na desni strani imajo dvojnice štiri ali pet lukenj, na levi tri ali štiri, tako da je nanje moč igrati dvoglasno. Istrske dvojnice so uglašene v tercah, belokranjske pa naj bi bile uglašene le približno. Pri nekaterih boljših izvedbah je mogoče s prepihavanjem zaigrati tudi oktavo višje, nasploh pa glede na preprosto zgradbo dvojnice izkušenemu piskaču omogočajo presenetljivo raznoliko število različnih tehnik igranja.

Dvojnice so bile pretežno pastirsko glasbilo, ki se je ponekod uporabljalo tudi za spremljavo skupinskega petja, na Hrvaškem in v Bosni pa celo za spremljavo plesa. Na Slovenskem so na dvojnice igrali le v južnih, na Hrvaško meječih območjih Bele krajine in Brkinov. Sem naj bi jih prinesli istrski ovčarji, nekatere pa so prebivalci kupovali na Hrvaškem ali jih celo izdelovali sami.  

Ob koncu bomo ob pomanjkanju starih slovenskih posnetkov prisluhnili istrskim dvojnicam ali vidalicam, na katere bo zaigral na Hrvaškem živeči glasbenik in etnomuzikolog Dario Marušić. Nenavaden zven kante, istrske dvoglasne inštrumentalne pesmi, doseže s hkratnim petjem in igranjem v piščali.  

Kanta (0:50) iz David Shea: The Poem de Nuestra Signora (More Music, 1997)

Oddajo je pripravil Peter Kus.