* Antonije Pušić, balkan boy, glasbenik, komponist, skiper in kronolog 90'-ih je brez dvoma atrakcija, ki jo slovenski promotorji in organizatorji koncertov radi uvrstijo na sezname manj finančno rizičnih dogodkov, kjer je zagotovljen obisk. Korektno odigran koncert, zadovoljno občestvo in seveda polna skleda. Da gre za zadetek v polno, potrjuje tudi petkov koncert v, ne boste verjeli, Linhartovi dvorani CD-ja, ki je bila verjetno razprodana ob navzočnosti večine slovenskih medijev.
RAMBO AMADEUS & Mutant Dance Quartet naj bi nam tokrat predstavili material z zadnjega albuma ''Oprem dobro''. To pa je le delno res, saj so zaigrali le peščico novih komadov ter celotno zgodbu gradili na osnovi preverjenih hitov iz celotnega opusa pomembnega avtorja. Moram priznati, da me je dodobra presenetila novica, da se Ramba uvršča na spored Cankarjevega doma in temu primerno sem pričakoval drugačen avtorjev odziv na prostor in renome omenjene inštitucije. Ramba spremljam od začetka njegove glasbene poti in vem, da mu nikoli ne zmanjka norih in orginalnih idej, a je tokrat ubral najlažjo pot in se predstavil v klasični zasedbi. S klasičnim repertoarjem, v klasični izvedbi, skratka nič drugače kot v Škofiji Loki na študentskem žuru pred pol leta. Mogoče gre za pomanjkanje časa ali lenobo, vendar to ni zmanjšalo splošnega pozitivnega vtisa, ki ga je skupaj z Mutant Dance Quartetom ustvaril »svjetski mega car«.
Izračun kvadrature jajca in »kaj bi, če bi« bomo prepustili neskončni domišljiji in pozornost raje preusmerili na sam koncert. Čeprav je v zasedbi manjkal Rambov zvesti basist Mixajlo - tokrat ga je zamenjal g. prof. Slobodan Božanić - to ni imelo nobenega vpliva na zvok kvarteta, ki je bil kot vedno zelo uigran, z zadostno mero kontrolirane improvizacije in pozitive medsebojne interakcije. Rambo kot vedno združuje nezdružljivo, rumunske cimbale z bosanko sevdalinko v roots reagge izročilu, funky z narodnjaki, hip-hop z romaso, jazz z revolucionarno in partizansko godbo, skratka vse, kar mu pade na pamet, spakira v neponovljive lucidne glasbene mineštre brez primere. To podkrepi tudi z izajvo: »Če bi bil slučajno kuhar, v njegovo restavracijo zagotovo ne bi prihajal nihče!«. V Linhartovo restavracijo se je vseeno nabasalo okrog 700 lačnih in predvsem žejnih privržencev človeka, ki »ni si izmislil turbo folka, mu je pa dal ime«. Z navdušenjem so pozdravili enega od najizvirnejših in najbolj kontroverznih avtorjev, ki je kadarkoli bruhnil v balkanski kotel. Rambo gre v korak s časom in v svojo glasbo zmeraj bolj uvršča semple, skratche in efekte izpod prstov El Gratatiera, ki jih črpa predvsem iz bogate jugoslovanske glasbene in filmske zapuščine. Besedila komadov in vpadi med njimi so tako kod vedno polni humorja, cinizma, kritike balkanske in širše družbene resničnosti ter peklenske možganske domišljije. Gre za avtorja na vrhuncu ustvarjalnosti, ki mu težko najdemo podobnega. Pa ne zato ker ni dobrih, ampak zato, ker je edinstven in temu primerno neponovljiv. Vsaka čast!
Na stolu št.1 sedme vrste Linhartove dvorane Cankarjevega doma sem se guncal Aleksandar Vučković olitiga Kum Su.
Komentarji
komentiraj >>