Slovenci spet enkrat beremo stare stvari. »Kronike prikrite resnice« so namreč v katalonščini izšle že davnega leta 1955. Kratke zgodbe, ki zbirko sestavljajo, pa so seveda, kot se spodobi, še starejše. Nastale so namreč med leti 1936 in 1952.
Toda zgodbice, podobno kot staro vino, še vedno zadanejo. Pravzaprav bi lahko dejali, da jih čas ni prav nič oropal njihove zanimivosti. In to kljub temu, da sam, čas namreč, v njih igra eno izmed glavnih vlog.
»Kronike prikrite resnice« so razdeljene na tri sklope. Prvi nosi ime »Nepredvidljiva gotovost«. Začne se z zgodbo o človeku, ki želi zadržati odtekajoče življenje. Zavest, da nosi življenje v svoji stisnjeni pesti, ga prevzame do te mere, da ji podredi vse ostalo. Naposled se znajde v položaju, ko je potrebno nekaj storiti. Pretuhta vse možnosti in naredi, kar je v njegovi moči. Toda na nekaj pozabi in življenje ga pretenta.
Zadnja zgodba iz sklopa nepredvidljive gotovosti govori o drugačnem človeku. O meščanu, ki si svoje dolgočasno življenje popestri z zlatim ključem, in o pripadajoči omari. Okoli njiju naplete pravo mrežo skrivnosti.
Pripeti se mu prav obratno kot človeku iz prve zgodbe. Ta je sam spregledal pomembno stvar. V zgodbi s ključem pa spregledajo, in to dobesedno, ostali. In pridejo meščanovi skrivnosti do dna. Toda tudi tu ne gre vse gladko. Izkaže se namreč, da skrivnost sploh ne leži tam, kjer bi jo vsi pričakovali, ampak čisto nekje drugje.
Nepredvidljivo gotovost lahko beremo na dva načina. Enkrat kot gotovost v smislu zagotovega prepričanja, drugič pa kot končno gotovost, kot nekaj, kar zaključi stvari. V duhu zgodb, ki sestavljajo sklop, se zdi verjetneje, da je imel Calders v mislih drugi pomen gotovosti. Gotovosti kot usodne usodnosti.
Drugi sklop zgodbic nosi naslov »Resnično, toda nerazložljivo«. Tu se prva zgodba ukvarja s problemom preslepitve svete krave. Preslepiti si jo želi nek ubogi tujec v Indiji, ki se zaradi ljubezenskih razlogov znajde v sporu s sveto kravo. Kot tujec očitno ne ve, da tako ne gre. Svetost je težko pretentati.
Zadnja zgodba v sklopu resničnega, a nerazložljivega, se ponovno poigrava s svetostjo, tokrat v obliki Božička. Vendar je tudi v tem sklopu, podobno kot v prvem, situacija na koncu zrcalna podoba tiste na začetku. Z drugimi besedami, tudi sveto, torej Božiček, mora v sporu z ljudmi priznati, da je stvar zelo naporna. Ljudje imajo prav tako debelo kožo kot svetost.
Tudi sklop nerazložljive resničnosti je moč brati na dva načina. Enkrat gre za resnično, ki je prav zares resnično, a iz določenih razlogov ni tudi razložljivo. Drugič pa je govora o resnično nerazložljivem. Glede na potek omenjenih, pa tudi drugih zgodbic, bi se dalo sklepati, da pisatelja bolj kot tisto, kar je resnično, a nerazložljivo, zanima tisto, kar je zares, resnično nerazložljivo. Bistvena nezmožnost razlage torej.
Zadnji, tretji sklop Caldersovih »Kronik prikrite resnice« se glasi »Nenavadno prizorišče«. Uvodna zgodba govori o navidez nepomembnih stvareh. Kot je na primer fotografiranje pri fotografu. Toda preprosta fotografija za spomin se izkaže, kot nam pove že sama navideznost, za nadvse pomemben in usoden dogodek.
Sklop seveda zaključi diagonalna pripoved. Zgodba o umoru, strašnem zločinu, za katerega je vse manj jasno, kako zelo strašen in pomemben sploh je. Četudi je bil premišljen in brutalen.
Spet se pojavlja, kot pri prvih dveh sklopih, vprašanje, kako brati nenavadno prizorišče. Gre za prizorišče, ki je nenavadno, ali pa gre za popolnoma navadno prizorišče, ki ga zapolnjujejo nenavadne stvari? Človek pri Caldersu dobi občutek, da je govora o slednjem, prizorišču nenavadnega. O vsakdanjem, ki je priča čudnim, a fascinantnim dogodkom.
Vsi trije sklopi »Kronik prikrite resnice« v sebi vsebujejo neko temeljno protislovnost, nek imanenten konflikt. Calders ga vedno, kot je bilo rečeno že na začetku, razvije in izpelje preko igranja s časom. Čas v njegovih zgodbah vedno izraža tisto nekaj, kar je v presežku ali pa primanjkljaju, odvisno od situacije.
Junaki v zgodbah imajo prav v problemu s časom skrit svoj razlog za obstoj. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da jih, junakov, sploh ne bi bilo, če bi bilo z njihovim časom vse v redu. Če bi se znali problema lotiti na pravi način, bi okoliščine, ki junakom vdihujejo življenje, sploh ne bile vredne proznega zapisa, za katerega se je odločil avtor. A najbrž prav v tem grmu tiči zajec. Caldersovi junaki so namreč vsi po vrsti nekoliko ekstravagantni, včasih bi se dalo reči, da so kar malo čez les. Prav zaradi tega zgodbe zmeraj vsebujejo nekakšen popolnoma neobičajen obrat, precejšnjo mero cinizma ter ironije in pa seveda humor, ki gre z bizarnostjo običajno v korak.
Vse našteto prispeva k temu, da se »Kronike prikrite resnice« berejo kot po maslu. Bralca čas dobesedno prime in ga popelje skozi vse tri sklope zgodb.
Najsi bo v nepredvidljivi gotovosti, v resnično nerazložljivem ali na prizorišču nenavadnega, vseskozi se v pripoved vpleta Caldersova večna lučka vodnica in pomaga stvarem ohranjati smisel. Avtor v čas vnaša element varnosti. V svetove, ki jih razceplja cincanje junakov, splet okoliščin in igra naključij, pisatelj postavi svetlobo. Ta zopet poveže vse razpredene končiče in iz stvari naredi zaključene celote.
A Caldersova lučka je kljub jasnosti tudi sama del problema s časom. Vsa imena in lastnosti, ki jih je avtor podelil sklopom zgodb, bi lahko veljala tudi za njegovo vodečo lučko. Je nepredvidljiva, resnična, toda nerazložljiva, povrh vsega pa je prav gotovo tudi nadvse nenavadna.
Katalončev recept za pisanje prikrite kronike resnice bi se torej glasil: »Vzemi nekaj na moč nenavadnega in mešaj, dokler ne ostane le še navadno testo. Vmes vseskozi vmešavaj smisel, da zmes ostane prožna in nedrobljiva. Po potrebi postopek popolnoma obrni.«
Toliko o zgodbah Pera Caldersa. Kronike prikrite resnice so zdaj malo manj prikrite. Še zdaleč pa niso tudi odkrite. Toda tako naj tudi ostane. Zdaj se raje še enkrat ozrimo na čas. Tokrat malo drugače kot doslej.
Že na začetku je bilo govora o tem, da so zgodbe za Caldersovo knjigo nastale med leti 1936 in 1952. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je bil to čas vojne in podobnih neumnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, katerega večino Calders ni preživel v svoji rodni Barceloni. Od leta 1939 pa vse tja do 1962 je namreč prebival v Mehiki. V nekakšnem polprisilnem pregnanstvu. Podobno kot veliko njegovih sodobnikov.
Tovrstne okoliščine so prav gotovo vplivale na izbiro tem, stopnjo cinizma in bizarnost, ki jo je v zgodbah začutiti. Vendar je pisatelj uspel s svojo prikrito resnico dovolj metaforično postopati in na ta način preprečil, da bi knjiga nosila kiselkast priokus. Vojni ni popolnoma pripustil v svoje delo. Čeprav je vsaka njegova misel angažirana, ni nikoli zgolj angažirana.
Kar se tiče vrednosti Caldersovih pisarij danes, v času, ko ima marsikatera obrobna zadeva močan odmev, bi lahko imeli njegovo katalonsko svobodno zavest za aktualno, že zgolj zaradi dejstva, da tudi sama pripada obrobju (v popularnem smislu margine).
Tako bi pisatelja preprosto zvedli na jezik, ki ga je pisal v svojem času. In hkrati pozabili na čisto literarno vrednost, ki jo ima njegovo pisanje. V kateremkoli jeziku. Za "Kronike prikrite resnice" bi bilo morda zato pravičneje, v duhu Caldersovih sklopov zgodb, dejati: »Nenavadno zanimivo in preprosto branje. Primerno za vse letne čase.«
Komentarji
komentiraj >>