Ob domačem kulturnem prazniku, ki se mu tudi ta aktualna vlada zaenkrat še ne upa odreči statusa dela prostega dneva in ko se tudi za vso rajo enkrat v letu širom odprejo vrata v domovini na gosto posejanih bolj ali manj javno-državnih kulturnih ustanov, se kot običajno nekoliko bolj pod drobnogledom znajde samo obče stanje kulturnega duha na Slovenskem, akutne razmere v kulturi in seveda tudi za kulturno področje pristojno ministrstvo.
Kultur-minister Vasko Simoniti je bil na trenutek pripravljen. V redni predkulturno-praznični predstavitvi programa njegovega ministrstva za prihodnjih 365 dni ni manjkalo visokoletečih besed o prednostnih nalogah, ki da bodo zlasti s pridobitvijo normativnih podlag omogočile nove kvalitetne premike na področju kulture. Toda glede na pretekloletno javno izkušnjo in konkretne rezultate dela ministra Vaska Simonitija ter njegove ekipe tako na Maistrovi 10 kot v vladi in državnozborski koaliciji je glavni vtis, da je bilo to po orwellovski retoriki predvsem ministrstvo za resnico.
Pa naj ljudstvo ob dnevih kot je današnji še tako dere v ob teh dnevih brezplačno odprte državne kulturne ustanove, je tudi v slovenski družbi, le zakaj bi bila ta sploh kaka izjema, zanj večinsko resnično predvsem tisto, kar posredujejo, pravzaprav pa konsruirajo domači množični mediji. Dejstvo pa je, da se je domači minister za resnico, Vasko Simoniti, v minulem letu ukvarjal predvsem s tem, kako bodo in kaj bodo, v prihodnje o ravnanju denimo ministrstev Dragutina Mateja ali Karl Erjavca, ki se v teh dneh s svojimi nedavno uveljavljenimi normativnimi podlagami na področju azila ali vojaško-agresorske zunanje politike, krasno dopolnjujeta kot ministra za mir, poročala domača trobila večinskega diskurza. Torej kaj bo uradna resnica.
To dokazujeta predvsem v državem zboru že uveljavljen zakon o Radioteleviziji Slovenija in predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki so ju spisali prav izza zidov ministrstva za resnico na Maistrovi 10. Minister je sicer v načrtih vehemntno izpostavljal predvsem nove zakone o varstvu kulturne dediščine, spodbujanju vlaganja v kulturo, obveznem izvodu in varstvu dokumentarnega ter arhivskega gradiva.
Ker je tudi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih de facto že poslan naprej v državnozborsko proceduro, saj ga je potrdila in tam poslala že tudi celotna vlada, minister o tej normativni podlagi ni izgubljal besed. Toda prav ta normativna podlaga bo že v prihodnjem enoletnem obdobju omogočila kvalitativni premik tudi na medijskem področju. Toda to pač še ne pomeni, da na kaj boljše za medijske odjemalce, torej za večjo novinarsko in uredniško neodvisnost ter avtonomijo, pač pa bo na boljšem predvsem uradna resnica političnega centra moči.
Tudi ta politična oblast ali vlada, tudi to je v njenem imenu pred novinarsko srenjo in televizijskimi kamerami demonstriral prav minister Simoniti, se namreč ne more in noče otresti skušnjave, da bi prav po stvarniško ne arogantno molčala, na vsa vprašanja, ki odstopa od tega, kar je njena uradna resnica. Neprimerna vprašanja se namreč da tudi preprosto preslišati. Še boljše pa je za nevšečno in za tega kultur-ministra očitno pač nepotrebno novinarsko in uredniško do potez politične in kapitalske oblasti kritično delo v čim večji meri onemogočiti prav z ustrezno normativno podlago.
Kako to gre, dokazuje že uveljavljeni zakon o Radioteleviziji Slovenija. Stanje kulturnega duha na Slovenskem ob 8. februarju 2006 je, da pa članu po meri te politične oblasti izbranega Programskega sveta državne televizije in visokega dostojanstvenika rimokatoliške cerkve, še pred imenovanjem novega generalnega direktorja, ki bo imel glavno besedo tudi pri področnih urednikih, ni prav nič nerodno javno izjavljati, da bo informativni program po novem namenjal več prostora verskim vsebinam. Toliko o uredniški avtonomiji. Navodila o tem, kaj bo in kaj ne bo v prihodnje resnica, posredovana preko domačih občil množičnega diskurza, so namreč že pripravljena. Za to pa je idejno-izvedbeno zaslužno prav ministrstvo za resnico.
Odpoved: Tudi tokratni praznično-kulturni N-euro moment sem z Vaskom Simonitijem kot ministrom za resnico v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>