Republika Slovenija se te dni še posebej zdi kot država, v kateri poteka intenziven boj med silami teme in luči. Če mračnjaštvo pooseblja hierarhični ustroj vladajoče koalicije in njen vodja, predsednik vlade ter največje parlamentarne stranke Janez Janša, so ta čas zdesetkani in osameli bojevniki svetlobe, poosebljata jih vsaj po novem duhovno razsvetljeni predsednik Janez Drnovšek in v svojem boju bolj konsistentni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, v očitni defenzivi. Domače sile zla so namreč po včerajšnjem Drnovškovem podpisu pod ukaz razglasitve novele zakona o azilu zabeležile novo, simbolno še kako pomembno zmago.
Kljub vsemu vladnemu širokoustenju o evropski primerljivosti domačega zaostrovanja režima azilne politike, ki ga uvaja novela zakona o azilu, je namreč dejstvo, da so sile teme v vladi in državnozborski koaliciji s tem poskrbele predvsem za znatno znižanje že tako skromnih pravic prosilcev za azil v Republiki Sloveniji. Nenazadnje so jih črno na belem pred to dejstvo postavili tudi v Visokem komisariatu za begunce Združenih narodov. Toda to na aktulalno domačo mračnjaško oblast in njej slepo sledečem ljudstvu te darkagevske države pač ni pustilo kakega posebnega vtisa.
Da gre za kontekst spopada med dobrim in zlim, je sicer z napovedjo, da pa razmišlja, da ukaza o razglasitvi novele zakona o azilu ne bo podpisal in jo tako tudi ne bo posredoval uradnemu listu v objavo in veljavo, poskrbel sam newagevski predsednik Janez Drnovšek. Ta bitka pa je bila sicer že vnaprej obsojena na poraz, saj domača poosamosvojitvena zakonodajna zgodovina podobnega primera pač ne beleži. Takšne možnosti pa tudi ne predvideva domača ustava.
Poraz sil luči, pravzaprav pa predvsem bridko spoznanje za domačega newagevskega predsednika Janeza Drnovška, je v tem, da pa je v domači demokratični ureditvi predsedniški položaj predvsem protokolarne narave in da s sabo ne prinaša prav nobene realpolitične moči. Kakršnakoli že da je zakonodajna rešitev, ki so se jo namenile domače sile teme spraviti skozi državnozborsko proceduro in jo kot tako vsiliti vsem državljanom te po postanem dehteče in prav nič sproščene darkagevske države, njenemu predsedniku ne ostane nič drugega, kot da jo podpiše. To je namreč njegova ustavna dolžnost, drugače bi ravnal neustavno, tvegal obtožbo državnega zbora pred ustavnim sodiščem in celo - kot skrajni ukrep - lastno razrešitev.
S tem je dokončno jasno, da je v tej darkagevski demokraciji od države, kdorkoli že da je, je bil, ali pač še bo njen predsednik ali če že hočete predsednica, ob pojavljanju na bolj ali manj uglednih domačih in tujih procesijah uradno pristojen zgolj za povsem birokratsko podpisovanje zakonov. Predsednik republike Slovenije je torej enako podpisovalec zakonov. In to dobrih, ali pač slabih. Ko so namreč enkrat sprejeti v državnem zboru, ima predsedniški podpisovalec zakonov z velikim P, kar je pravzaprav vse, kar je trenutno Drnovšek, zgolj osem dni časa, da ga razglasi oziroma podpiše.
In to je pravzaprav tudi edini bistveni nauk iz dogajanja zadnjih dni okoli razglasitve novele zakona o azilu, ki je zakonodajno meso postala, ko je Janez Drnovšek včeraj podnjo malodušno pritisnil svoj lični in v mandatu te mračnjaške koalicije dobro izvežbani predsedniški podpis. Svojo, zaradi stisnjenosti v kot od zakonodajalne in izvršilne oblasti gotovo nekoliko zamegljeno avro, si bo sicer skušal popraviti na Šrilanki in v Indiji, kamor je na davkoplačevalske stroške odpotoval na krajšo azijsko turnejo. Da si bo avra res opomogla, pa se bo za namenček v indijskem Bangaloreju v petek udeležil še praznovanja 25-letnice delovanja organizacije Art of living Foundation, ki jo je ustanovil in po vsem svetu razširil indijski guru Sri Sri Ravi Shankar in ki se naj bi ga ob domačem newagevskem predsedniku udeležilo še več kot dva milijona in pol ljudi.
Predsedniku Drnovšku torej dobre in razsvetljene družbe ne bo manjkalo, pa čeprav se je v ta namen moral odpraviti v daljnjo Indijo. Toda v darkagevsko domovino, v kateri bodo še vsaj do konca državnozborskega mandata dominirale mračnjaške sile in negativna energija, bo moral prihiteti že konec tedna, saj si kot najvišji podpisovalec zakonov v državi enostavno pač ne more privoščiti, da bi bil, pa čeprav službeno, odsoten kaj več kot osem dni. Služba je namreč služba, pa čeprav predsedniška. Ne glede na to, kako bo ob tem drhtela, se bo namreč predsedniška roka v prihodnje še kako utrudila ob podpisovanju vseh silnih in s strani mračnjaških sil na zakonodajni in izvršilni oblasti vnaprej napovedanih zakonodajnih rešitvah.
Domači spopad med silami teme in luči, ki jo te dni še naprej pooseblja zgolj osamljena peščica bojevnikov svetlobe, ki smo mu bili priča ob razglasitvi novele zakona o azilu, je bil tako predvsem fiktivne narave. Glede na to, da je v kot stisnjeni predsednik republike oziroma vrhovni podpisovalec zakonodajalnih rešitev po meri državnozborske koalicije javno predlagal, da naj pobudo za presojo zakonitosti in ustavnosti novele zakona o azilu vloži soborec ombudsman Matjaž Hanžek, bi lahko zgolj govorili o prvih obrisih morebitne nove koalicije luči. Toda to so zaenkrat še vedno zgolj obrisi.
Povsem drugo vprašanje pa seveda je, koliko je sploh ustrezno, da se na navideznem čelu tako darkagevske države nahaja tako zelo newagevski predsednik. Toda na ta odgovor bomo morali počakati vsaj do naslednjih predsedniških volitev leta 2007. Do takrat pa bo predsednik republike Janez Drnovšek s podpisovanjem zakonodajnih rešitev Janševe vlade in državnozborske koalicije še naprej zgolj ubogljivo razgibaval svojo desnico.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z newagevskim predsednikom te tako darkagevske države poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>