EKONOMIJA OBILJA ZAVAROVANIH OBMOČIJ
Zamisel zavarovanih območij v Sloveniji nikakor ne uspe. Kljub članstvu v EU, razglašeni Naturi 2000 in posameznim lokalnim poskusom se nismo premaknili dlje od načelnih odločitev. Ključna napaka seveda ni v načelih temveč v načinih.
Izkušnje držav, ki drže v naravnih parkih enega od vzvodov razvoja in želja ljudi, da v zavarovanih območjih žive (ker so spoznali, da jim nudijo varno prihodnost in bistveno višjo kvaliteto življenja), nam govore, da so naša izhodišča napačna.
Razvoj ni samo ekonomski razvoj in zavarovana območja niso zgolj prepovedi. Ko bomo presegli to ozkost pogleda, se nam bo odprla perspektiva. Vendar je ozkost vgrajena tudi v sektorsko organiziranost resorjev. Poglejmo si to na primeru vode:
voda je za industrijo hladilna tekočina, za energetiko energetski resurs, kmetijstvo bi osuševalo in namakalo, za promet in turizem pomeni voda plovno pot in možnost rekreacije, obenem pa je bistven faktor življenja in navsezadnje jo vsi državljani potrebujemo kot pitno vodo. Premaknimo se na Ljubljansko barje za katerega je sprejeta politična odločitev, da se leta 2008 razglasi za krajinski park. In spet smo pri kompeticiji ozkih pogledov: s pozicije ekonomista bi ga bilo najbolje pozidati, tam postaviti letališče in meganakupovalni center, energetik bi goreče zagovarjal akumulacijo s tunelsko hidroelektrarno pod Golovcem, agronom pa bi namesto tisočerih cvetov najraje videl zgolj enega, koruznega. Ampak gospodar Ljubljanskega barja je voda in so to ljudje, ki tam žive. Torej je rešitve za razcvet krajinskega parka potrebno iskati prav tam, v tradiciji in kulturi ljudi, ki že stoletja sobivajo z vodo. Da je temu tako nam dokazujeta reka Ljubljanica, ki je kulturni spomenik svetovnega formata in kultura kolišč, ki to pravzaprav ni. To je civilizacija per se, saj v trajanju več kot 2.000 let daleč presega tisto, ki ji danes pravimo evropska civilizacija. Domnevajo, da se je mostiščarska civilizacija zadušila z lastnimi odpadki v eutrofiziranem jezerišču. Danes zaslepljeni z mitom napredka v amneziji sporočil prednikov v istem prostoru počnemo isto usodno napako.
RAZVOJ ZA VARNEJŠO PRIHODNOST
Strategi nacionalne varnosti razvitih držav govore o treh strateških virih, ki bodo v največji meri definirali varno prihodnost človeštva, voda, genski viri in rodnost prsti.
Mišljene so zadostne količine pitne vode, varovanje biotske pestrosti in ohranjena naravna rodovitnost prsti. Skrb za varno prihodnost človeštva se danes implementira v konceptu trajnostnega razvoja. Ta pa doživlja sila različne interpretacije. Vendar je preveč pomemben za človeštvo, da bi ga prepustili zgolj politikom in njim priležnim ekonomistom. V igri je namreč zastavljena tudi usoda prihodnjih generacij, ki se še rodile niso. Temelj trajnostnega razvoja je dvig kvalitete kulture bivanja človeka, ne pa zgolj maksimiranje materialnih dobrin. Polucije okolja, hrane in vode, visoke stopnja kriminalitete, nasilja in diskriminacije ali pa epidemij bolezni ni moč kompenzirati zgolj z gospodarsko rastjo. Trajnostni razvoj pomeni celovit družbeno-ekonomski razvoj in ne zgolj količinsko orientiran ekonomski napredek. Projekcija trajnostnega razvoja ima za cilj vzpostavitev okolja, v katerem bodo ljudje deležni primernega dohodka, zdrave hrane, dobrih zdravstvenih storitev, varnejšega življenja, zadostnega časa počitka, svobode političnega in kulturnega delovanja in zagotovljeno aktivno udeležbo pri odločitvah o okolju v katerem žive.
Komentarji
komentiraj >>