Položaj gospa in gospodičen v sodobni družbi ni posebej rožnat, kljub mnogim naporom ženske populacije v preteklosti. Te težave so prisotne tudi v polju likovne umetnosti. Če kdaj pokukate za vrata katere od slabo opremljenih predavalnic Akademije za likovno umetnost, se bodo v vas zazrli pretežno ženski pogledi. Če pa prelistate katerega izmed preglednih katalogov sodobne slovenske umetnostne scene, boste ugotovili, da so imena umetnikov večinoma moškega spola. Kam oddidejo vse umetnice?

Nataša Skušek, magistra kiparstva še uspeva delovati v polju umetnosti in ponuja enega od možnih odgovorov v videu Fliperautomat. Kako naj se ženska spopada z družbenimi vlogami, ko pa kakor resnična žogica v mašini za fliper, skače od negovanja doma, skrbi za otroka, skrbi zase, vse do nujne skrbi za moža. Skuškovi očitno z veliko napora še uspeva, mnoge ostale umetnice pa na poti omagajo.

Kljub tako opevani enakopravnosti in kvotam, ki jih kot rešitev ponuja družba, se bitje ženskega spola s svojimi spolnimi značilnostmi, kaj kmalu znajde v shizofreni poziciji menjavanja vlog. Ko postane mati, mora širokemu spektru vlog – delavki, negovalki, ženi ali ljubici, urejeni lepotici – neizbežno dodati novo. Če se prejšnjim vlogam nekako še lahko izogne, seveda na svojo družbeno škodo, pa mora sprejeti vlogo matere, saj je odgovorna za novonastalo bitje.

V glavnem razstavnem prostoru galerije P74 Nataša Skušek predstavlja umetniško delo, ki razmišlja o vlogi matere dojilje, s katero se je pred kratkim srečala v svojem življenju. Na eni od galerijskih sten v gledalca zro podobe srečnega, lepo urejenega otročiča. Podobe, kakršne dan za dnem srečujemo na straneh revij, ki nam servirajo ideje o sreči materinstva, o lepoti življenja, ki jo prinaša otrok.

Na nasprotni strani se nam ponuja drugačna slika. Video ponuja trpeči obraz matere – kaj kmalu se zavemo, da oseba na posnetku nekaj počenja. Avtorica doji svojo srečo, srečnega otroka s fotografij in očitno pri tem doživlja strašne bolečine. Seveda otrok pomeni srečo, a za to srečo je potrebno marsikaj žrtvovati in tisti, ki žrtvuje, je skoraj vedno mati.

Razstavo dopolnjujeta še dve video deli, ki predstavljata nekakšen odmik od norega ženskega vsakdanjika. Toaleta je predstavljena kot videoinstalacija. Iz polja skrbi za otroka, prek pisane zavese, obiskovalec razstave fizično prestopi v nek drug svet. Tolatea je prostor intimnega, ženskega, prostor kjer ženska po norem vsakdanjiku preskakovanja iz vloge v vlogo, spet najde samo sebe. Prostor, ki si ga mora zase izboriti vsaka izmed nas. Nataša Skušek je ta prostor našla v intimnem delu stanovanja, v kopalni kadi. Kakor rastline, ki za svoj obstoj potrebujejo vodo, tako tudi žensko telo, v domiselni videoprojekciji na belino kopalne kadi, svoje rane celi v prozorni tekočini.

Podobno vsebinsko noto zaznamo v drugi projekciji z naslovom Lebdenje. Žensko telo tu še bolj izrazito biva v vodni površini. Lebdenje je dodatno poudarjeno s samim načinom projekcije, saj se telo v vodi znajde nad našimi glavami. Voda postane tisti element, v katerega je telo vpeto, ki ga zadržuje pred nujnim padcem v globino, na gledalca. Telo in voda sta spojena, zlita v celoto, daleč proč od ponorelega sveta.

Z materjo, dojiljo, ženo in negovalko se lahko v galeriji P74 srečujete vsako popoldne do 24. februarja. Izogibajte pa se nedeljam in ponedeljkom, saj boste takrat naleteli na zaprta vrata. Tudi razstava potrebuje počitek.

Mamica, dojilja in negovalka se boji postati Petja G.