Slovenija je mlada država, ki mora v imenu svojega obstoja nagrajevati drzne poteze in odpiranje alternativ. Ljudje morajo imeti na razpolago izbiro med alternativami in se med njimi svobodno odločati. Tu ni mesta za aroganco in ignoranco. Rešitev pasti razvoja torej ni zgolj v formalnem izobraževanju in logiki količinske gospodarske rasti. Povedano bi lahko postavili v okvir vprašanja: ali je človek postavljen v vlogo služabnika ekonomske rasti ali pa ekonomija služi kvaliteti bivanja človeka? Na prvi pogled se ta dihotomija kaže kot trk ekološkega in ekonomskega sistema. Vendar temu ni tako, kajti obstoji tretja pot. Poglejmo si to na primeru zavarovanih območij.
Danes so najglasnejši guruji neoliberalne ekonomije, ki kričavo razglašajo svojo ekonomijo pomanjkanja. Ta temelji na tezi, da živimo v svetu pomanjkanja, kjer ni mogoče za uresničitev želja dati vsakomur, kolikor bi potreboval. Vendar naj bi višji dohodki posledično omogočili povečevanje skupnega bogastva in s tem reševanje nakopičenih asimetrij. Prav zato danes zasledujemo cilje gospodarske rasti in ne izboljšanje življenja. Ker gre za prevladujočo predpostavko o materialnem, torej vidnem svetu, to lahko preverimo vsakič, ko se srečujemo z revščino, uničevanjem narave in navsezadnje tudi stanjem naše denarnice. Če gospodarjenje po pravilih pomanjkanja posledično prispeva h kopičenju bogastev, potem bi pričakovali, da bo sčasoma pomanjkanje vse manjše. Pa temu ni tako.
Pritiski na okolje naraščajo po petodstotni letni stopnji, svetovno gospodarstvo pa raste le po ena do tri odstotkov letno. Ob tem pa 80 % vseh uporabljenih neobnovljivih virov na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Potratnost, ki ji ni primere v naravi! Dobrin je sicer vse več, vendar so vse manj pomembne za preživetje človeka in stranski učinki njihove produkcije se nevarno kopičijo. Tudi denar v nakopičenem obsegu je vse težje vlagati v donosne projekte. Vsaj tako ugotavljata Svetovna banka in IMF. Večina denarja se ne namenja več izboljševanju življenja ljudi, ampak se v špekulativnih motivih profita vrti na finančnih borzah. Imperativ pomanjkanja deluje torej silno enostransko in z velikimi tveganji. Pristali smo v svetu materialnega bogatenja, ki ustvarja vedno nova pomanjkanja in vedno večja tveganja. Zdi se nam, da je naša svoboda izbire tako zožena, da smo se znašli v najslabšem izmed možnih svetov.
EKONOMIJA OBILJA
Svobodni metaekonomist Bojan Radej išče rešitev v zamisli ekonomije obilja. Obilje, piše, nedvomno obstaja, vendar na ta način o svetu še ne znamo premišljevati. Če hočemo ekonomske probleme premišljati v kontekstu obilja, moramo razviti poseben način premišljanja, ki je neodvisen od ideje pomanjkanja. Potrebujemo instrumentarij za identifikacijo nekega bogastva kot obilja in obenem tudi pravila selekcije med dobrimi in slabimi alternativami. Tu gre za percepcijo pluralnosti (all included), ne pa na dihotomijah sloneče ekskluzivnosti (izključevanje antagonizmov). Pluralnost se samoureja v kompleksen družbeni sistem (po teoriji kaosa in fraktalne analize) kot zgoščanje družbenih prioritet okoli družbenih atraktorjev - temeljnih skupnih vrednot, kot so: trajnostni razvoj, blaginja, kvaliteta življenja, tradicionalna kultura, sreča itd. Bistveno pri tem je, da agonizacija plularitet v drugem krogu samourejanja ne more več ogroziti skupnih vrednot. Zanimivo!
Črno-belo vizijo, ki nenehno generira dihotomije in konfliktna stanja, je torej potrebno nadomestiti s povečevanjem stopnje vključenosti. Vzpodbudno! Povedano drugače, gre za operacionalizacijo enakopravnosti dostopa do poprej identificiranih bogastev, nepristranskosti pogojev za participacijo udeležencev in zagotovljeno družbeno pravičnost. Vse povedano naj bi spontano sprožilo motiv in veselje lokalne skupnosti do sodelovanja. Krasno!
PARKI OBILJA
Poglejmo z optiko ekonomije obilja na naravne parke. Dosedanje izkušnje so zaradi paradigme materialne izrabe naravnih bogastev skozi prepovedi pokazale izganjanje ekonomske racionalnosti in ustvarjanje socialnih puščav. Spet je bila v igri ekonomija pomanjkanja, tokrat pri naravovarstvenikih. S klasičnim pasivnim naravovarstvom se uveljavlja zgolj variacija na temo - ali pomanjkanje denarja ali pomanjkanje narave. Pasivno naravovarstvo ni zagotovilo, da bodo ekonomski potenciali lokalnih skupnosti obravnavani kot obilje. Posledice so lahko sesutje blaginje in odpor prebivalstva do zavarovanih območij.
Rešitev tiči v razmejitvi ekonomije pomanjkanja zunaj parka od ekonomije obilja znotraj parka. Zgolj fizično zavarovanje torej ne prinaša blaginje lokalnemu prebivalstvu, to mu prinaša nematerialna izraba potencialov naravnih parkov. Naravne in kulturne vrednote pridobijo izjemno visoko tržno vrednost kot identitetne ekološke oznake, kot večpomenski simboli, kot prepoznavne zgodbe ali oblikovane podobe. Turistična in izobraževalna zanimivost simbolov se ponuja na dlani, kajti prav njihova intelektualna produkcija in transakcija v dobrine s tržnim potencialom pomeni dematerializiran vir obilja. Seveda renta pripada lokalnemu prebivalstvu.
Vitalna razvojna moč zavarovanih območij se pretaka skozi socialne interakcije in človekovo ustvarjalnost, zato je vključevanje domačinov odločilnega pomena. Ekonomija obilja parkov ne sili v energijsko, prehransko in druge odvisnosti od industrijskega sveta, ampak nasprotno, na trajnostni (neindustrijski) način navaja k snovni in energijski samozadostnosti, torej večji varnosti ljudi. To pa zagotavlja, da vsi ostali vidiki blaginje niso podrejeni materialni plati. Dokler niso dobro dojete, kaj šele izrabljene možnosti ekonomije obilja naravnih parkov, prinaša vsiljevanje komercialnih projektov v ta prostor nepovratno uničenje okolja lokalnega prebivalstva. Vlagatelji odnesejo profit, prebivalci in njihovi potomci pa lahko utrpe katastrofalne dolgoročne posledice. Barjani se morajo izreči in reči: »Barje je naše in ni naprodaj!«
Pri tem ne potrebujejo prepričevanja in preprečevanja, pač pa aktivno delovanje. Največja napaka je ne narediti nič! Zapiranje v egoizem in konformizem ni perspektiva, celo nevarno je. Konformistom se kaj hitro dogodi, da končajo kot služabniki in žrtve pohlepa nekoga drugega. Že davno je modrec Zaratrustra rekel: »Premaknimo se, da nas ne premaknejo drugi!«
Komentarji
komentiraj >>