Zimbabvejska kratka proza
Tu pa tam je s prejšnjo oddajo zaključil pregled sodobne kongoške kratke proze. Ostajamo na afriškem kontinentu in predstavljamo kratko prozo iz Zimbabveja, in sicer tisti del nje, ki izrazito poudarja politično situacijo v državi. Zato moramo prvo spregovoriti o vzrokih, ki so do takšne proze pripeljali.
Težko bi bilo reči, da je v preteklosti Severno in Južno Rodezijo ločevala vzhodnoafriška reka Zambezi, ki tvori Viktorijine slapove ali kot jim pravijo Zambijci, Mosi-oa-Tunja, »Dim, ki se dviga«), ker ta ena izmed treh afriških največjih rek, še vedno tvori mejo med črno in belo Afriko. Kar se je spremenilo, so imena držav, ki objemajo reko: po razpadu britanske kolonialne Federacije Rodezije je leta 1964 na njenem ozemlju nastala neodvisna afriška država Zambija (bivša severna Rodezija), v Južni Rodeziji pa so beli naseljenci že naslednje leto prevzeli oblast in se svojevoljno odcepili od matične britanske države. Šef severne republike je postal Keneth Kaunda, medtem ko je Ian Smith, sin mesarja in bivši letalski pilot, novembra leta 1965 razglasil neodvisnost. Deklaracija je bila nenavadno podobna deklaraciji o neodvisnosti ZDA. 250 000 belcev se je zrinilo na oblast in zavladalo 4 000 000 črcem. V OZN so glasovali za gospodarske sankcije, vendar jih niso izvedli zaradi privatnih interesov in nasprotovanja Južnoafriške republike. Razen Južnoafriške republike je Južna Rodezija izmed vseh bivših kolonij južno od Sahare veljala za deželo s sorazmerno največ stalno naseljenimi belci, ki so si seveda prilastili najboljšo obdelovalno zemljo, Afričane pa pregnali v rezervate. Rasizem je bil morda manj brutalen kot v sosednji Južnoafriški uniji, vsekakor pa je bil prisoten. Če torej drži predpostavka – čim več Evropejcev je stalno naseljenih na ozemlju določene kolonije, tem težji, počasnejši in nasilnejši je prehod oblasti od belske manjšine na črnsko večino, potem ni težko razumeti, zakaj je Južna Rodezija šele 18. aprila 1980 postala neodvisna republika Zimbabve. Zimbabve je bilo pred tem središče enega velikih afriških kraljestev, Monomotape. Vprašanje zemlje je zaradi netaktičnih političnih odločitev nepriljubljenega predsednika Roberta Mugabeja sicer še vedno ključni problem neo-kolonialnega Zimbabveja ...
Literarno dogajanje v Zimbabveju
Zimbabvejsko literaturo praviloma delijo v tri dekade. V prvo dekado sodijo dela, ki so nastala sredi šestdesetih. Takšen primer sta romana pisatelja Stanlake Samkangea: On a trial for my country iz leta 1966 in Year of the uprising iz leta 1978. Roman Solomona Mutswaira – Mapondera: Soldier of Zimbabwe, je sicer nekoliko poznejšega datuma -1983, vendar podobno kot prva dva romana obnavlja predkolonialno preteklost in jo postavlja v superiorno pozicijo nasproti zahodni civilizaciji. Gre za rehabilitacijo in spodbijanje belčeve trditve, da Afrika pred njegovim prihodom ni imela ne zgodovine ne kulture. Namen takšnega zaziranja v preteklost je vzpostavljanje temeljev za prihodnost. Ti t. i. zgodovinski romani imajo verjetno večjo vizionarsko kot pa literarno vrednost. Reprezentativna dela druge dekade so: The Mourned One Stanlake Samkange iz leta 1975, A Son of the Soil Wilsona Katiye iz leta 1976 in iz leta 1979 roman Jikinya, Geoffreya Ndhlale. Pri vseh treh omenjenih avtorjih je opazna ideja, da ima uničevanje afriške kulture na način kot so to počeli beli priseljenci, tudi svoje omejitve. Belec ustvarja rasistično družbo, ki ne uničuje samo materialne posesti Afričanov, temveč predvsem njihovega duha.
Pogostokrat omenjani je zimbabvejški pisatelj Mungoshi. Znana so njegova dela iz sedemdesetih let in sicer predvsem njegov roman Waiting for the Rain ter zbirki kratkih zgodb Comming of the dry season in Some Kinds of Wounds. Mungoshi sicer zopet preigrava relacije odnosov Afričani / Zahodnjaki. Le-ti izpodrivajo afriško kulturo na zelo ekspliciten način: z odvzemom njihove posesti. Toda če Mungoshi piše v pesimističnem tonu, potem je pisanje Dambudze Marechera popolna deziluzija. Daljša novela The House of Hunger iz leta 1978 in roman Black Sunlight iz leta 1980 osvetljujeta vse grozote neo-kolonializma. Belec je afriško družbo spremenil do neprepoznavnosti. Gre za nekakšno temno vizijo, v kateri nič ne preživi, oziroma je že v predrojstvu obsojeno na propad.
Roman Stanley Nyamfukudza – The Non-believer's Journey iz leta 1980 nadaljuje deziluzijo Marechera. Tu je opisan odnos med umirajočo Rodezijo in prodirajočim Zahodom, oziroma skepticizem tako do belih rasistov kot do afriških politikov. Vsi trije avtorji druge dekade so ustvarili fikcijo, ki je zakoreninjena v protestni tradiciji moderne afriške literature. Opisujejo bolezensko stanje, ki se je polotilo predvsem Afričanov v Zimbabveju med letom 1960 in 1970.
Prva polovica literarnih del, ki so nastala v Zimbabveju po letu 1980, torej po neodvisnosti, se obrača nazaj v preteklost in obravnava teme, ki so bile osrednje že za generacijo pred njimi - Mungoshi, Marechera, Nyamfukudza. Sem sodita romana The Southern Circle Geoffrey Ndhlala in Nothing is Impossible Samuel Chimsoroa. Nasprotno pa se roman A Fighter for Freedom Edmunda Chipamaunge ukvarja z vojno za neodvisnost. Avtor predvsem raziskuje možnost posameznikovega vplivanja na tok zgodovine. Odnos posameznika do javnega se pojavlja tudi v »kratki« zgodbi The Contact. Avtor Garikai Mutasa sicer v nasprotju s Chipamaungo ne romantizira afriškega bojevnika, zato pa ga vseeno poskuša predstaviti kot tistega, ki je sposoben ustvariti svojo lastno zgodovino in identiteto. Kljub zmagi in prevladi nad belci, ti bojevniki nimajo jasne vizije, kako politično oblikovati neodvisni Zimbabve. Roman, ki je zmožen vpogleda tako v svojo lastno preteklost kot tudi prihodnost, je delo avtorice Spencer Tizore – Crossroads iz leta 1985. Križišča odpirajo problematiko neodvisnega Zimbabveja v širšem političnem in časovnem kontekstu in torej kaže posledice, ki jih ima vojna tudi na »zdajšnost«.
Yvonne Vera
Yvone Vera je rojena v mestu Bulawayo v Zimbabveju. Med osvobodilnim bojem do leta 1980 in kasneje, je preživela vrsto let v izgnanstvu. Končala je doktorski študij, in sicer na Yorški univerzi v Torontu, kjer je med drugim napisala večino svojih prvih kratkih zgodb, objavljenih v zbirki z naslovom – Why Don't You Carve Other Animals. Zbirka, od koder je vzeta tudi izrazito zgoščena in pikra kratka zgodba – Independence day, je izšla pri založbi Baobab leta 1992. Yvone Vera je objavila tudi vrsto romanov, med njimi je najbolj znan Under the Tongue, ki ga je leta 1997 institucija Commonwealth Writers Prize razglasila za najboljši afriški roman. Njen zadnji roman, izdan leta 1998, nosi naslov Butterfly Burning. Yvone Vera je trenutno vodja Nacionalne galerije v njenem domačem mestu.
Komentarji
komentiraj >>