Nedelja, 18. 12. 2005
petras
Republika Kongo, bivši francoski Kongo, je za literaturo nekaj takega kot sosednja Demokratična republika Kongo, bivši Zaire, za glasbo. Sicer pa mnogi pravijo, da je Kongo samo en – na obeh straneh reke z istim imenom – in v sedanji zmedi imen se to zdi še toliko bolj res.
Če se vrnemo k Republiki Kongo, po glavnem mestu imenovani tudi Kongo-Brazaville, kljub sorazmerni majhnosti eni od literarnih velesil frankofonske Afrike: v slovenščini imamo romana Smejati se – ali jokati Henrija Lopesa in Življenje in pol Sonyja Labouja Tansija ter nekaj poezije v antologiji Afrika, mati moja (predvsem Tchicayo U Tam'sija). Nasploh sta se v sodobni kongoški književnosti najprej razmahnila poezija in roman. Kratka proza se je uveljavila nekoliko kasneje, zato pa so jo takoj »posvojili« mojstri tako poezije kot romana: tako je spet imela priložnost, da dokaže svojo fleksibilnost.
Kongoška književnost velja za najbolj »politično« v frankofonski Afriki. K razmahu angažirane književnosti je gotovo prispevalo dejstvo, da se je država v šestdesetih letih usmerila v socializem, ne da bi prišlo do ozko začrtanih receptur za pisanje kot v Sovjetski zvezi trideset let poprej. Družbena in politična kritika je stalnica, čeprav ne neizogibno pravilo tudi v kongoški kratki prozi.
Zdi se, da se v literaturi potrjuje tudi drugi obrazec, češ da je Kongo »najbolj frankofonska« država v tem delu sveta. Francoski jezik in pismenost v francoščini sta razmeroma razširjena – mogoče odtod sproščenost pri literarni uporabi francoščine, ki sicer ni materni jezik pisateljev. Načeloma je odnos kongoških pisateljev do jezika, v katerem ustvarjajo, izrazito pragmatičen: več generacij frankofonskih pisateljev je čutilo, da je francoščina obremenjena s temno kolonialno preteklostjo in je bil zato odnos do nje dvoumen in težaven, v Kongu pa se zdi, da so jo vzeli preprosto kot dejstvo: kot razpoložljivo orodje izražanja.
Jezikovne inovacije so posegle manj v smeri jezikovnega palimpsesta kot v smeri osebnega izvirnega preoblikovanja francoščine. Zanimivo je, da so se literarni eksperimenti nasploh odvili bolj v romanu kakor v kratki prozi, za katero se zdi, da je v Kongu prej žanr neposredne komunikacije z bralcem kot žanr eksperimenta. Vseeno v kratki prozi najdemo take posladke, kot so poetična alegorija Tchicaye U Tam'sija ali satirično spogledovanje z znanstveno fantastiko pri Emmanuelu Dongali, vmes pa tehnično manj inovatorske, zato pa odlično izpeljane zgodbe kot pri Henriju Lopesu, ki je tudi prva postaja naše poti po literarnem Kongu.
HENRI LOPES
Leta 1937 rojeni pisatelj, pesnik in esejist ima poleg literarne za sabo tudi dolgo politično in diplomatsko kariero, obe pa sta mu prinesli vrsto priznanj, odlikovanj in nagrad. Vsaj kar se literature tiče, upravičeno, kot lahko sodimo tudi po edinem od njegovih romanov, ki je preveden v slovenščino: Smejati se – ali jokati.
Danes je Lopes najbolj znan prav kot romanopisec, toda njegova pisateljska pot se je začela prav s kratko prozo. Leta 1971 je izšla zbirka Tribaliques (Plemenske), ki je naslednje leto dobila Veliko literarno nagrado črne Afrike in danes velja za klasično delo sodobne afriške kratke proze. Prav v sedemdesetih letih se je v afriških književnostih v francoščini zgodil temeljit preobrat proč od prevladujoče realistično oziroma socialnorealistično obarvane proze, in že omenjeni Lopesov roman je eden najimenitnejših zgodnjih dosežkov te male literarne revolucije. Plemenske stojijo še na pragu tega preobrata in so v precejšnji meri zavezane realistični estetiki, toda če so zgodnejši avtorji obdelovali zlasti nasprotja med Evropo alias modernostjo in Afriko alias tradicijo ter problematiko kolonializma, se je Lopes že v Plemenskih posvetil posamezniku v kleščah sodobnih Afrik z vsemi pripadajočimi protislovji in konflikti.
Žanr kratke proze Lopes izrecno povezuje s filmsko estetiko; »Gospod poslanec« je tipičen primer takšne proze, ki se spogleduje s filmskim scenarijem. »Gospod poslanec« je satira, ki meri na dvorek politične mistifikacije – in kot taka je prav toliko relevantna v Sloveniji leta 2005 kot v Kongu leta 1971. Zgodba je preprosta: sledi enemu dnevu v življenju poslanca, od njegovega govora na političnem shodu skozi družinski prizor pa do njegove večerne zabave … in to bi bilo pravzaprav vse, če se ne bi v tem dnevu kruto, pa vseeno komično lahkotno soočila njegov ocvetličeni politični diskurz, ki je že sam protisloven, in dejansko ravnanje. Vse to na primeru položaja žensk v družbi – pri tem se je treba spomniti, da je bil Kongo tistega časa vendarle socialistična država. Mogoče je zaradi te povezave poslančeva retorika nekam čudno domača … kot bi se vrnili v čase naše nekdanje širše domovine.
Komentarji
komentiraj >>