Četrtek, 9. 3. 2006
Lana Zdravković
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo se ponaša z dvema novima številkama. Le ti ponujata obilico branja za tiste željne novih tematskih in teoretičnih diskurzov ter zahtevnejših vsebin, ki jih stežka opazimo v ostalem časopisju slovenskega medijskega prostora.
Dvestoenaindvajseto številko odpira temat »Podobe prednic«, ki ga je uredila Tatjana Greif, zastavljen pa je kot pregled arheoloških in antropoloških predstav ženske podobe in vloge v družbi. Zavzema se za revizijo problematike spolov in ponuja feministično perspektivo, ki dvomi o vsem, kar je v svetu do sedaj bilo označeno kot pomembno. Je politični protest proti ustvarjanju preteklosti, dediščine, ki naj bi bila zgolj moška. Ne preseneča, da konstrukcija družbe in spolov tudi v nekdanji jugoslovanski in slovenski arheološki literaturi ni bila nič drugačna. Feministična teorija in metodologija zato ostajata nerazviti in pogosto nejasni, saj še vedno nista del uradne arheologije. Arheologija spolov, čigar emancipatorni potencial se je začel izgubljati v nedokončanosti lastnih teorijskih programov, pa postaja vse bolj problematična.
Posebej zanimiva je primerjava prazgodovinske in sodobne reprezentacije žensk. Vemo, da se je podoba ženske v zgodovini umetnosti pojavila v kulturnem obdobju, ki ga imenujemo mlajši paleolitik. Kljub temu, da je prvi odkrit paleolitski kipec ženske - upodobitev vitke dame, se je termin Venera uveljavil za poimenovanje veliko bolj okroglih ženskih upodobitev, figuric, ki so jih odkrili na različnih mlajše-paleolitskih najdiščih vse od francoskih Pirenejev do Sibirije. Problematično je tudi že 150 let dolgo povezovanje prazgodovinske male plastike s kultom plodnosti in ženskim božanstvom, saj so nove arheološke teorije z vidika arheologije spolov in seksualnosti te razlage označile kot mit.
Tudi zelo zanimiv sklop dvestoenaindvajsete številke ČKZ-ja nosi naslov »Islam in sodobnost«, raziskuje pa na področju srečavanja tradicije in modernosti, ortodoksnega in profanega. Urednik Aleš Črnič vzame poglobljene študije kot izziv za boljše razumevanje kompleksnosti sodobnega sveta, ki ga srečuje islam, saj je ta vera postala osrednja tema na področju znanstvenega proučevanja religije. Posebej po 11. septembru 2001 je pristala v središču zanimanja ameriških oblasti, kar je pomembno spremenilo položaj religiologije tudi v svetu. Vprašanje pa je ali je ta izjemna pozornost pripomogla k dejanskem razumevanju in boljšem spoznavanju islamske religije in kulture.
V pričujočem bloku izbrani avtorji raziskujejo ali je patriarhalni sistem res institucionaliziran po božji volji in ali so samomorilski napadi posledica modernih interpretacij mučeništva v islamu, ter kako fundamentalistična gibanja uporabljajo koncept džihada kot izključno svete vojne.
Dvestodvaindvajseta številka Časopisa za kritiko znanosti uvodoma prinaša sklop »Latinska Amerika: Za vse luč, za vsakogar vse, za nas radostni upor!«, ki ga je uredil Gašper Kralj, predstavlja pa upore v neoliberalnem laboratoriju, teorije in prakse, ki jih ustvarjajo delavci, kmetje, študentje, uporniki in aktivisti. Temat se začne s šesto deklaracijo 'Mehiške zapatistične vojske nacionalne osvoboditve' iz Lakadonskega pragozda, nadaljuje pa se s prispevki avtorjev, ki večinoma ustvarjajo ali delujejo v Latinski Ameriki in prinašajo pregled nekaterih najpomembnejših družbenih gibanj, ki so v zadnjih dveh desetletjih vzniknila in se razširila v vrtincu implementacije neoliberalnih politik v Latinski Ameriki.
Zelo aktualno temo, družbeno odgovornost oblikovanja v sodobni, potrošniški družbi obravnava temat »(Ne)moč oblikovanja«, ki tudi zaključuje poslednjo izdajo ČKZ-ja. Oblikovanje, kot produkt družbenih bojev in procesov, etična vprašanja v oblikovanju in oglaševanju, oblikovanje - kot politična in družbena sila ter, oblikovanje, kot javni govor ali le estetizacija vsakdanjosti - so pomembna vprašanja na katera bo moral sodobni umetnik ponuditi odgovore. In to ne le v obliki lastnega dela, temveč tudi v teoretični refleksiji slednjega, saj je kritična avtopoetika dandanes postala pomemben del umetnikovega početja. Prava umetnost nikoli ni bila okrasek družbe, vprašanje pa je, kako se bo s to nalogo v neoliberalni družbi izborilo oblikovanje, ki od samega začetka hodi po robu med etiko in estetiko.
Komentarji
komentiraj >>