V opusu Tanje Lažetić, ki sicer večino projektov izvede v tandemu z Dejanom Habichtom, zaseda omenjeno delo nekako logično nadaljevanje tendence zadnjih let. Podobno kot mnogi njeni projekti ali sodelovanja v bližnji preteklosti, kot sta na primer »Ideal Home« ali »Stanje stvari«, tudi »Dialog v kuhinji« povzema zapise pogovorov z določeno skupino osebkov. Kot ponavadi, so tudi tokrat v središču njeni recimo temu cehovski kolegi, delujoči na področju vizualnih umetnosti.

Tako je ob napovedani osmi uri prijetno zbrana družbica že posedala v galeriji in si krajšala čas s pregledovanjem improvizirane publikacije ter predvsem z obdelovanjem pripravljene zakuske. Postavitev je v klasičnih okvirih skrajno netipična, saj je projekt zastavljen na popolnoma verbalni oziroma tekstovni ravni. Avtorica se je pač med svojo ustvarjalno in eksistencialno krizo, kar očitno umetnike in na splošno delavce iz področja kulture prizadeva vedno pogosteje, odločila zbrati pogovore z enajstimi umetniki, živečimi in delujočimi na področju Slovenije. Tanja Lažetić je naposled spregovorila in malce podrobneje pojasnila svoj projekt s podnaslovom prvi del ter obenem napovedala tudi drugo nadaljevanje.

»Dialog v kuhinji« obravnava vedno znova porajajoča se vprašanja o tem, zakaj in za koga sploh ustvarjati v vedno bolj marginalnem polju sodobne umetnosti. Avtorica ter sodelujoči sogovorniki – umetniki govorijo o svojih osnovnih delovnih pogojih ter eksistencialnih težavah. Kako preživeti, kakšni so produkcijski pogoji ustvarjanja, kakšen odnos se ustvarja med umetnikom in družbo so rdeča nit pogovorov. Sodelujoči sogovorniki so predstavniki različnih generacij ter različnih ustvarjalnih okolij, stična točka med njimi pa je le ta, da so vsi umetniki. Vseeno pa pomenijo sodelujoči Jože Barši, Vadim Fiškin, Franc Purg, Tadej Pogačar, son:Da, Žiga Kariž, Polonca Lovšin, Alenka Pirman, Igor Štromajer, Polona Tratnik ter Apolonija Šuštaršič ene najvidnejših predstavnikov slovenske sodobne umetnosti.

Enajst intervjujev je zbranih v fotokopirani knjižici ter seveda na svetovnem spletu. Zanimivo je predvsem to, da so omenjeni razgovori avtorizirani iz strani izprašanih. Kaj to pomeni? Predvsem to, da je vsakdo izmed sodelujočih v projektu prejel zapis spontanega pogovora ter imel v nadaljevanju možnost le tega dodobra predelati. Kot pravi avtorica, so umetniki lahko spreminjali svoje izjave, brisali vprašanja, ki jim niso odgovarjala ter dodajali nova, na katera bi želeli odgovoriti, pa jim niso bila zastavljena. Večinoma imajo vprašani dokaj realen pogled na svoj družbeni vpliv, ki se večini zdi dokaj majhen, vendar ne zanemarljiv.

Žalostno, vendar spet realno, je v največji meri dejstvo, da so produkcijski pogoji v slovenskih okvirih dokaj porazni. S tem pa je najtesneje povezano tudi vprašanje preživetja samih umetnikov. Skoraj po pravilu se vsi po vrsti preživljajo iz najrazličnejših bolj ali manj rednih virov, od pedagoškega dela, kuratorstva, pisanja, oblikovanja, državnih subvencij ali štipendij, pa vse do prevajalstva, prevozništva in celo gostinskega dela. Prodaja lastnih umetniških del pa je, razen v osamljenih primerih, zgolj iluzija. Še več, omenjeni ustvarjalci mnogokrat končujejo večje projekte v rdečih številkah, na račun lastnega finančnega primanjkljaja. Če dobivamo takšne rezultate med uveljavljeno srenjo, bi bilo zanimivo pridobiti podobna mnenja tudi od mlajših in bolj obrobnih umetnikov.

Avtoričino vodstvo po razstavi, zastavljeno v smislu nekakšnega nagovora in predstavitve dela in okoliščin, ki so pripeljale do tega projekta, se je v nadaljevanju sprevrglo v sicer kratko, a plodno debato. Morda Tanja Lažetić nanjo ni bila najbolje pripravljena, saj se je nekajkrat znašla v zadregi pri odgovarjanju na zapletena vprašanja, kar pa ni zmotilo dobrega vzdušja. Dogodek sam se je v svoji sproščenosti zdel kot priložnost za pogovor med obiskovalci, za izmenjave mnenj na dano tematiko in tudi širše, preprosto za druženje ljudi, ki jih na takšen ali drugačen način zanima sodobna umetnost.

Malce bolj problematična je sama umestitev tega projekta v galerijo, saj sam po sebi ne potrebuje javne prezentacije v obliki razstave. Intervjuji so dosegljivi na spletu, kjer bodo ostali tudi dolgo po tem, ko bo razstava že zaključena. In prav to bi lahko bil namen. Preseliti kar največ delovanja na svetovni splet, kjer se stroški produkcije znatno zmanjšajo in dobijo nekakšen gverilski priokus. Tako je postavitev stolov in foteljev, popestrena s fotografijami delovnih in obenem bivalnih prostorov umetnikov, v beli kocki galerije povsem nepotrebna. Vsaj za relativno dolgo obdobje dobrih dveh tednov, kolikor bo na ogled v razstavišču na Prušnikovi ulici.

Branje omenjenih intervjujev pa seveda postreže z izredno zanimivimi podatki, ki jih sicer le stežka kjerkoli zasledimo, saj priložnosti za pogovore z ustvarjalci o njihovem lastnem delu in življenju pač ni veliko. Mediji se kulturnih vsebin zaradi slabe odzivnosti po tržnem ključu vedno bolj izogibajo, nekateri jih celo popolnoma opuščajo, zato so takšni sestavki na spletu za redke zainteresirane izredno dobrodošli. Kljub temu pa je ob vedenju o avtorizaciji tekstov moteča nespontanost zapisane besede, ki pa ne velja nujno za vse sodelujoče. Tega pa nismo izvedeli niti na spletu niti iz ust avtorice Tanje Lažetić.

Na razstavo Tanje Lažetić je z avtobusom odšel Miha Colner.