Knjiga bralcu ne prinaša nobenih novih spoznanj o pesniku, kar pa verjetno niti ni bil njen namen. Kot v svoji spremni besedi poudari dr. Glavan, je bilo o Gregorčičevi poeziji, ki je bila opažena in priznana takoj po izidu prve zbirke Poezij leta 1882, v zadnjih sto in nekaj letih že dosti povedanega in napisanega. Najobsežnejši pregled in komentar njegovega dela je pred več desetletji objavil France Koblar, ki je strokovni razpravi dodal tudi pregledno monografijo. Tokratni izbor fotografij in dokumentov je razdeljen na osem poglavij, ki s kratkimi spremnimi besedili nudijo hiter faktografski pregled pesnikovega življenja in dela; poleg fotografij lokacij in sodobnikov lahko v njem najdemo tudi fotokopije Gregorčičevih zasebnih in uradnih korespondenc, šolskih spisov ter rokopisov nekaterih pesmi in prevodov.

Podobnih knjig, ki izhajajo ob okroglih obletnicah davno preminulih slovenskih literatov, smo vajeni; najbolj odmevna je bila v zadnjih letih Ikarjev sen, ki je po dolgem in počez prerešetala Kosovela, prinesla več kot dvajset njegovih še nikoli objavljenih pesmi, goro fotografskega in pisanega materiala iz njegovega zasebnega življenja ter nikoli dotlej objavljena pisma. Zlata knjiga Simona Gregorčičeva še zdaleč ni tako ambiciozna, pa tudi njegova stoletnica skoraj zagotovo ne bo tako glasno opevana, kot je bila Kosovelova. V nasprotju z njim je bil namreč Gregorčič, kot rečeno, od vsega začetka priznan in upoštevan pesnik, zaradi česar je sto let kasneje videti skoraj nezanimiv, ali bolje: je eden tistih pesnikov, ki jih obravnavamo rutinsko, saj je njegov prispevek zakladnici slovenske literature jasen in neproblematičen.

Vendar pa je, resnici na ljubo, takšna pozicija za pesnika skrajnje nehvaležna. Uvršča ga med ostale hvalevredne slovenske literate, ki jih po imenu poznamo vsi, nikomur pa se ne ljubi v resnici poglobiti v njihovo delo. Saj se vsi spomnimo, o čem je pisal, ne? In če se ne – poskusimo na slepo: domoljublje? Svetobolje? Tako je – če gre za slovenskega literata izpred konca dvajsetega stoletja, s tema dvema temama skoraj ne moremo usekati mimo; zakaj bi se torej trudili in jih prežvekovali vsakega posebej?

To je tista reč, ki je sitna pri splošno sprejetih umetnikih: takoj, ko se vsi strinjamo o njihovi nesporni kvaliteti, nikogar več ne zanimajo. Tam nekje iz šole se vsi spomnimo, da naj bi imeli slovenski literati pomembno vlogo pri konstituciji in ohranitvi slovenskega naroda, čeprav se nam v pomen tega stavka verjetno ne da zares poglabljati. Komu se pa še ljubi danes ukvarjati z narodnozavednimi pesmimi in neprestanim ponavljanjem enih in istih resnic, ki so z današnjega stališča tako ali tako že malček zarjavele? Slava jim, vsem našim pesnikom, in lepo, da so se trudili za nas; ampak zdaj naj lepo počivajo v svojih grobovih in nam dajo mir s svojo prenapihnjeno, patetično držo, za katero nam je že zdavnaj precej vseeno.

Načelno odobravanje nekega pesnika res ni najboljše, kar se lahko zgodi njegovi poeziji. V resnici ne Gregorčič ne drugi pesniki iz železnega osnovnošolskega repertoarja ne zaslužijo, da bi jih poznali samo po eni ali dveh pesmih in da bi se vsi strinjali o njihovi kvaliteti in nujnosti, ne da bi v resnici vedeli, zakaj. Ob okroglih obletnicah, kot je tale, so reizdaje in monografije dobrodošle; še bolj pa bi bil mogoče dobrodošel kakšen dvom, polemika, nov pogled – karkoli, kar bi pozornost z njihove ikone ponovno preusmerilo na njihovo delo. Vsaj to bi si menda zaradi vloge, za katero se vsi nesporno strinjamo, da so jo odigrali v naši zgodovini, vendarle zaslužili.

K branju Gregorčiča se je vrnila Ana D.