Sreda, 5. 4. 2006
BIGor
* Po Katrini so zavrženi, vendar še bolj ponosni prebivalci New Orleansa kot pred to naravno tragedijo sprejeli ameriško gardo z voodoo grafiti "Leave Our Hood" in nazorno izrazili stališče skupnosti, ki se je še bolj okrepilo. Letošnje praznovanje tradicionalnega praznika mardi grassa je imelo vso pravico biti še bolj ekscentrično kot doslej in v prihodnje nas ne bi smelo presenetiti, če se bomo v stiku s kulturo tega mesta srečevali s še bolj odtrganimi in bizarnimi artefakti. V prvih vrstah bosta zagotovo gospod Quintron in Miss Pussycat, glasbeno-lutkarski in življenjski par, ki nista le otroka New Orleansa, ampak tudi glasnika nad glasniki, bizarneža nad bizarneži, čudaka nad čudaki tega mesta. Usodni hurikan sta lani pričakala z gotovim novim albumom in filmom, ki sta ga uradno izdala le mesec po poplavi in ga bolj vizionarsko kot pa v spomin na to tragedijo naslovila s Swamp Tech/Electric Swamp. Bližina močvirja je od samih začetkov zaznamovala njuno početje in če se z Electric Swamp Miss Pussycat predstavlja novo lutkovno-filmsko predstavo, se na Swamp Tech srečujemo z novim, devetim albumom izumitelja Quintrona, ki je v zadnjih letih obnorel svet s pogruntavščino Drum Buddyjem, svojevrstno sintesajzer-ritem mašino, ki deluje na prekinjanje žarkov električne žarnice. Quintron se od nekdaj spušča v različne glasbene in iznajditeljske eksperimente, ki jih testira in javno predstavlja na svojih ploščah in na ponorelih koncertih, v kar smo se lahko prepričali pred petimi leti, ko smo ga imeli priložnost videti tudi pri nas, v ilirskobistriškem klubu MKNŽ. Od takrat do danes je njegov sloves še bolj narasel in izdaja novega albuma pri Tigerbeat6 za ameriško tržišče samo potrjuje debeloplastnost in širokopoteznost njegovega ustvarjanja, ki povezuje navidezno nezdružljivi formi, rokenrol in elektro.
Quintron je s tehničnimi križanci moog sintesajzerja, rhodes klaviatur, drum buddyja in ostale tehnične navlake presegel karmo en-človek-orkestra. Z redno spremljavo Miss Pussycat, ki vešče menja maracas-ropotulje z lutkami, vstopa v svet nebremzanega in s ketne snetega plesnega naboja, ki temelji na enostavnem, že skoraj tribalnem ritmu. Z albumom Swamp Tech nadaljuje z razvojem prepoznavne govorice, ki nas vedno znova udari naravnost v čelo in le gluhega pusti hladnega. Prav v rudimentarnosti zvoka, ki prej pripada sredini prejšnjega stoletja kot pa novodobnemu času, je privlačnost njegove skrivnosti. Organski zvok starikavih orgelj prepleta s sodobnim pumpajočim ritmom in dela zabavo markantno in nebrzdano. Quintron je z albumom Swamp Tech presegel dosedanji opus, saj imamo opravka z neprekosljivo vezjo zlate šole rokenrola z elektro-univerzumom, ko je Jerry Lee Lewis že skoraj eden izmed kemičnih bratov in ko se Lux Interior in Jon Spencer rokujeta z bratrancem Beckom. Prekomerna doza norosti in površinske naivnosti, v kateri se skriva pionirsko-genialno mojstrstvo, je zlita z neustaljenim in neuravnovešenim poletom, ki ga je Quintronu uspelo ujeti na živem snemanju albuma, ki nam približa na prvo roko njegov neomajani koncertni potencial. Ne glede na to surovo zasnovo pa gre za najbolj čist in dovršen posnetek doslej, ki ponuja nekaj zelo neustaljenega in posledično čarobnega. To dela njegov glasbeni svet še bolj raznovrsten in privlačen ter je suveren odgovor na svetohlinstvo umetniških srenj s televizijskih ekranov, satelitskih postaj in velikih besed.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>