Ponedeljek, 11. 11. 2002
DISIDENTSKA TELESA MARIE KLONARIS IN KATERINE THOMADAKI
»Maria Klonaris in Katerina Thomadaki sodita med najbolj znane avantgardne umetniške pare, ki delujejo v Franciji: sicer grškega rodu, že sedemindvajset let v Parizu soustvarjata novo vizualnost telesa ter poetiko erotike in medijev. Uvrščata se tudi med najbolj provokativne in radikalne francoske umetnice, ki na podlagi psihoanalize in feministične teorije raziskujeta povezave med telesom, političnim in medijskim.« S temi besedami je delo eksperimentalno usmerjenega ženskega umetniškega tandema opredelila Nina Pirnat Spahić, poleg Marine Gržinić ena od kuratork razstave z naslovom »Stranger than Angel«.
Govorimo seveda o posebej za galerijski prostor Cankarjevega doma in situ zasnovani razstavi Marie Klonaris in Katerine Thomadaki, na kateri sta s fotografijami, videom in projekcijami predstavili izbor iz treh ciklov svojega ustvarjanja. Gre za cikle Avtoportreti, Angelski cikel in Dvojčki, ki temeljijo na raziskavah reprezentacije telesa in odpirajo teritorije hibridne seksualnosti oziroma prostor domnevno prihajajoče interseksualnosti. Še preden pa se vržemo v analizo telesa oziroma analizo podobe telesa, ki je konstantni »modus decendendi« z močnim teoretskih inputom prežetega ustvarjanja Klonarisove in Thomadakijeve, pa se pobliže seznanimo z njunim pedigrejem.
Predpariško ustvarjalno obdobje umetnic, ki se od sredine sedemdesetih prepoznavata kot dvojni avtor - ženska, je bilo sicer usmerjeno predvsem v eksperimentalno gledališko poetiko, a že leta '68 sta začeli s snemanjem filmov. Ko sta leta '75 prispeli v Pariz, sta se dejavno vključili v gibanje eksperimentalnega filma, s katerim se je tudi pričel njun odnos do vizualnih medijev. Bili sta prvi, ki sta ustvarjali in se teoretično ukvarjali s »cinéma corporel«, s filmom telesa. Predstavitve »cinéma élargi« - razširjenih filmov – pa so ju pripeljale do multimedijskih instalacij in umestitve projekcij v okolje, v konkretni prostor-čas. Misterij I: Speči hermafrodit, ki sta ga leta 1982 predstavili na Pariškem bienalu v Muzeju sodobne umetnosti, je bila prva prostorska instalacija multimedijske projekcije v Franciji.
Čeprav umetnici ustvarjalno izhajata predvsem iz filmskega medija, pa se od sredine osemdesetih let vse bolj posvečata fotografiji, negibni podobi oziroma zamrznjeni sliki. Vendar pa filma nista opustili. Svoje delo namreč utemeljujeta ravno na razmerjih med negibno podobo in časovnimi podobami. V svojem multimedijskem delovanju pa ustvarjata tudi tridimenzionalne projekte in instalacije ter se lotevata videa in digitalne podobe.
V povezavi z digitalno fotografijo – ki na razstavi v Cankarjevem domu zavzema osrednje mesto – bi z besedami že omenjene Nine Pirnat-Spahić lahko dejali, da umetnici gradita na »misteriju metamorfoze«. Sama fotografija namreč »predstavlja svojevrstno alkemično in mistično prehajanje iz ene oblike v drugo, iz ene, realne eksistence prek svetlobno-kemijskih medfaz v drugo, virtualno, imaginarno eksistenco, ki kot edina postrealnost hkrati postaja tudi ezoterični prenosnik enega pomena v drugega, označitelj in označeni hkrati.« Umetnici fotografije namreč procesuirata, dodelujeta in jih premišljeno preoblikujeta z uporabo vrste novih konceptualnih in tehničnih metod in s tem predstavljata poglobljene interpretacije imaginarnega, racionalno očitno nevidnega in običajnim čutilom nedosegljivega.
Tako kot je fascinacija nad različnimi vizualnimi mediji v delu Klonarisove in Thomadakijeve prešla pod od eksperimentalnega filma do raziskovalne digitalne fotografije, je tudi njuna teoretska refleksija, imanentna vsem umetniških produktom, dobila nove razsežnosti. Feministična premišljevanja o ženski identiteti, mogoče najmočneje izražena v filmu Dvojni labirint, ki ga je žensko gibanje ravno zaradi vprašanja simbolnega sprejelo kot svoj manifest, je v začetku osemdesetih zamenjalo raziskovanje vmesnih prostorov tako med spoloma kot med mediji. Od leta 1985 je bila središče njunega ustvarjanja podoba angela – podoba spolno nedoločljivega interspolnega telesa, ki sta mu Klonarisova in Thomadakijeva pripisovali politične razsežnosti. Z najnovejšim ciklom Dvojčki, ki nosi podnaslov Veličastne nesreče, pa se avtorici poglabljata v razmišljanja o disidentskih telesih.
Vemo, da je v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja zanimanje za študije telesa zaznamovalo celotno polje humanistike. Telo se je vzpostavilo kot temeljni subjekt predvsem sodobnega plesa, ki je v tem obdobju doživljal pojmovno emancipacijo od diskurzov glasbe in gledališča, raziskovanje telesnosti pa je zaznamovalo očitno tudi nekatere druge umetniške prakse. Med njimi tudi in predvsem delo Marie Klonaris in Katerine Thomadaki, ki s tematiziranjem disidentskega telesa preko matemorfozičnega pretapljanja matričnih podob vstopata v interakcijo z vprašanji družbenega spola, reproduktabilnosti, enakosti in razlike.
Disidentska telesa Klonarisove in Thomadakijeve, ki smo jih lahko videli v galeriji Cankarjevega doma so interseksualni angel, zraščena dvojčka ter v precej manjši meri tudi embrio kot prihodnji človek. Podoba interseksualnega angela je nastala na podlagi fotografije iz medicinskega arhiva. Ta medspolni subjekt ima žensko spolovilo in moško telesnost, najsiloviteje pa je upodobljen v filmu Rekvijem za 20. stoletje, ki smo si ga pred dobrim letom lahko ogledali tudi v Kinoteki.
Tako kot dela, ki tematizirajo interseksualnega angela, je tudi cikel Sublimne katastrofe nastal na podlagi fotografije. In to fotografije voščenega portreta zraščenih siamskih dvojčkov Giacoma in Giovannija Toccija. Gre za dvojčka, ki sta postala znana po nastopih v cirkusih po Evropi in Ameriki v 19. stoletju. Pri tem je seveda bistvenega pomena, da so disidentska telesa Klonarisove in Thomadakijeve izšla iz realnega vira, iz medicinskih arhivov. Gre torej za dejansko obstoječe telo, ki je zaradi svoje nenormalnosti (v narekovajih seveda) družbeno marginalizirano telo. Telo, ki nima na razpolago ne razloga ne prostora za obstoj in v katerega so molče vpisane družbene napetosti.
Za Klonarisovo in Thomadakijevo je partikularno interseksualno telo zgolj golo človeško telo. Dejstvo, da prihaja iz medicinskega arhiva, pa obenem pomeni, da je to REALNO telo, ta realni in historični subjekt, prenašalo proces normalizacije in trpljenja. Medicinski kontekst torej označuje to telo kot problematično, 'bolno' telo, kot družbeno nesprejeto telo oziroma kot nekakšno pošast. Harmafroditska ali monstruozna bitja, ki so navzoča v ikonografiji in v zavesti ter podzavesti ljudi od vekomaj, so bila namreč najpogosteje predmet božjega strahu in najrazličnejših predsodkov.
Telesa Klonarisove in Thomadakijeve so torej realna in hkrati absolutno DRUGA. Kot pravi Marina Gržinić se zdi, da neprenehoma kričijo: »Tujec oziroma tujka sem«. Tujec, tujka v 'kao' normalnem svetu. To je situacija, ki jo Donna J. Haraway opiše skozi obstoj kategorije 'Drugega', na katero so se prenesle bojazni normalnega. Ta 'Drugi' obstaja kot kategorija zavrženosti, ki naj ustrezno disciplinira 'normalne'. Gre za situacijo reprezentacije in artikulacije, ki nas svari: ne bodite kot te entitete, sicer se vas bodo bali, vas ubili, zavrgli in uničili.
Zdi se, da se interseksualna podoba angela in spolno dvoumna zraščena dvojčka zelo približajo kiborgu Donne J. Haraway. V knjigi Opice, kiborgi in ženske namreč avtorica opredeli kiborga kot stvor postspolnega sveta. Ta nima nobenega opravka z biseksualnostjo, predojdipsko simbiozo, neodtujenim delom in drugimi skominami po dosegu organske celostnosti s pomočjo dokončne povezave vseh delnih sil v višjo enoto. Hkrati pa je kiborg tudi strašni apokaliptični telos naraščajoče prevlade abstraktne individualizacije Zahoda, najvišji jaz, končno prost vsake odvisnosti, človek v vesolju.
Grozljivost pa je poleg eksila, migracije in spremenjenosti tudi temeljna pozicija politike telesa, ki sta jo v svojem delu razvili Maria Klonaris in Katerina Thomadaki, ki o interseksualnem telesu pravita takole: »Interseksualno telo je videti kot moško telo, vendar brez penisa; obraza malih zraščenih dvojčkov sta videti, kot bi pripadala punčkam. Toda to nista ženski, ki že po definiciji nimajo penisa in od njih tudi nihče ne pričakuje, da bi ga imele, marveč čudno deviantni telesi«. Telesi oziroma eno zraščeno telo, ki ga lahko z besedami Rosi Braidotti poimenujemo neznosno telo.
To seveda ni telo, kot ga poznamo iz raznih performansov Stelarca in njemu podobnih v nove tehnologije in prezentacije 'kiber-telesa' zazrtih artistov. To ni kibernetično telo, ki uporablja tehnološke pripomočke za podaljšanje telesa, za njegovo ekspanzijo preko meja, ki jo predstavlja koža človeškega telesa. Omenjene umetniške prakse namreč izhajajo iz prepričanja o obsoletnosti telesa, o njegovi nezmožnosti in banalni neučinkovitosti, ki nikakor ne more parirati abstraktni fizikalnosti stroja. Zato so telesa omenjenih performerjev kibernetična telesa, ki »so v funkciji napredka in so pravzaprav kapitalski stroji«, kot pravi Marina Gržinić.
Disidentska telesa Klonarisove in Thomadakijeve pa so fluidna, nomadska telesa, kritična do liberalnega kapitalizma in do kopičenja kapitala, ki je proces pripenjanja določenih identitet, določenih teles v čas in prostor. V nasprotju s tem pripenjanjem nam namreč avtorici prikažeta proizvajanje erotiziranih, empatičnih in hrepenečih razpopačenj telesa, ki je globoko zakoreninjeno v družbeno in naravno okolje. Oziroma z besedami Marine Gržinić, ki v eseju Med spoloma: Stanger than Angel pravi: »Lahko rečem, da je to, kar sta Klonarisova in Thomadakijeva pionirsko predvidevali v svojih delih iz sredine osemdesetih – šlo je za vnovičen premislek o postindustrijskem, modernem in človeškem skozi novo tehnologijo – zdaj mogoče teoretsko reartikulirati skupaj z Braidottijevo, z njenim spraševanjem ne le o tem, kaj smo, ampak predvsem o tem, kaj bi radi postali«.
Zato pri delu Klonarisove in Thomadakijeve nismo priča procesu komentiranja telesa, njegovih pohab in sprememb, marveč procesu njihovega uprizarjanja pred našimi očmi; njihovem kodiranju v večplastne medije. Funkcija aktivnega gledalca pa je spraševanje o položaju človeka v spolnih, telesnih in duhovnih razmerjih; zrenje v njegovo izpostavljenost v razmerju do telesne navzočnosti. Navzočnost na tem mestu pomeni »avtentično in izvirno umetnino; ne komentarja, temveč neposredno vpletenost. Telesni obstoj in jezik telesnega sta z rabo telesa ustvarila izkušnje kot politiko telesa«.
Temeljna pozicija politike telesa pa je bila na razstavi v Cankarjevem domu usmerjena v dekonstrukcijo družbenega spola. Disidentska interspolna telesa Klonarisove in Thomadakijeve namreč postavljajo v ospredje nestabilno in krhko naravo delitve na tipično moško in tipično žensko. Avtorici namreč pravita: »Interseksualno telo je za naju paradigma alternativnega koncepta človeka s spolom, paradigma, ki ljudem omogoča pretehtati toge ideje o moškem in ženskem ter o tem, o čemer se je tradicionalno teoretiziralo kot o 'spolni razliki'. Interseksualno telo v resnici ne premore obeh spolov, ampak je vmes, med spoloma.«
Pa naj današnje razmišljanje o disidentskih telesih, ki smo si jih na razstavi Stranger than Angel lahko ogledali v Cankarjevem domu, zaključim s trpkim dejstvom. Dajstvom, da v nasprotju s prezentacijo teh 'neznosnih' teles, ki v svoji navidezni grozljivosti odpirajo teritorije hibridne seksualnosti oziroma prostor domnevno prihajajoče interseksualnosti, v množičnih občilih in populistični retoriki opažamo nenehen proces ohranjanja stabilne razlike med moškim in ženskim, razlike, ki je jedro patriarhije.
Komentarji
komentiraj >>