Petek, 21. 4. 2006
bruc
* Zadnji album detroitskih blues »oračev« Soledad Brothers je prijetno presenečenje. Potem, ko so s svojim albumom »Voice of Treason« iz leta 2003 presegli obzorja »underground« zvočne produkcije in so mnoge puristične ljubitelje bluesovskih in garažnorockovskih godb pustili hladne, so s svojimi svežimi koraki še presegli izbrušeno produkcijo svojega prejšnjega zvočnega izdelka. Vendar ne v negativnem smislu. Gre za nadgradnjo njihove subtilne interpretacije bogate tradicije »blues« in »rock« godb, ki jih bend obravnava z veliko mero občutka za historični zvočni spomin in dovršeno dodelano sodobno produkcijo.
Zametki »Soledad Brothers« segajo v ameriški Toledo, in sicer v leto 1998, ko je kitarist »Johnny Walker« po razpadu istoimenskega »blues« dueta k sodelovanju povabil bobnarja »Bena Swanka«. Sledil je hiter vzpon v okrilju buhteče detroitske garažnorockovske scene, ki je v tistem času ponovno pricurjala do ušes mednarodne popularno-glasbene industrije. In to še najbolj prezentno z velikim prebojem dvojca »White Stripes«. »Jack White« je sodeloval tudi pri produkciji prvenca »Soledad Brothers«, ki je leta 2000 izšel za prepoznavno neodvisno založbo Estrus. V tistem času je duet »Soledad Brothers« ustvarjal zelo neotesano kombinacijo bluesa in garažnega rocka. Dvojica se je ponašala s poznavanjem blues tradicije iz sfere mojstrov, kot so bili na primer Fred McDowell, R.L. Burnside ali pa John Lee Hooker. V preizkušene bluesovske kombinacije akordov sta premeteno vpletla udarnejši rockovski izraz, ki ima v okolici Detroita bogato tradicijo še iz časa 60-ih let prejšnjega stoletja. »Johnny Walker« je bil zelo spreten pri spajanju prstnega igranja bluesa in bolj surovih garažnorockovskih akordov. Seveda je bil rezultat uspešen tudi zaradi zelo suverene in domišljene minimalistične rudimentarnosti bobnarja »Bena Swanka«. Ko se jima je na drugem albumu »Steal Your Soul and Dare Your Spirit to Move« pridružil še multi-inštrumentalist »Oliver Henry«, je godba »Soledad Brothers« pričela pridobivati na bujnosti in domišljenih melodičnih medigrah med posameznimi inštrumenti. Tretji album, »Voice of Treason«, je izšel za večjo založbo »Sanctuary Records« in je predstavljal odločen korak preko okvirov bluesovskega entuziazma, prepojenega z uporniško punkovsko zagnanostjo in garažnorockovsko neposrednostjo, ki smo jo prepoznali v godbi prvih dveh izdelkov nepredvidljivega »detroitskega« tria. »Voice of Treason« je s svojim raziskovanjem kombinacije »bluesa« in tradicionalne tako imenovane »americane« izzvenel nekoliko monotono, dokaj povprečno in prenasičeno s pop senzibilnostjo, tako da smo mnogi upravičeno pričakovali zaton kreativnosti sicer zanimive zasedbe, vendar so na zadnjem albumu »The Hardest Walk« »Soledad Brothers še oplemenitili svoje tankočutno raziskovanje ameriške rock'n'roll tradicije, ki se po modelu »igre prisvajanj in odtegnitev« neprestano prepleta in prevaja s preizkušenimi zvočnimi vzorci britanske invazije. Album zajema vse pomembne elemente, značilne za bend njihovega kova: slišimo lahko rockovsko neukrotljivost, meditativno zagrenjenost, psihadelično hudomušnost in seveda predvsem zrelo bluesovsko otožnost. Morda bi neprestano primerjanje njihovega ustvarjanja s »štimungo« vsem znanih »The Rolling Stones« na tem mestu izpustili, ker nam gre nekoliko na živce. »Soledad Brothers« so namreč že zdavnaj uspeli zgraditi prepoznaven, sebi lasten in nezgrešljiv zvok, sploh pa je to značilno za njihov zadnji glasbeni izdelek. Trojica nadarjenih glasbenikov se je na njem okrepila še s skrivnostnim četrtim članom »Detchmanom« . Slednji je poskrbel predvsem za vložke na »sitarju«, ki predstavlja zanimivo dopolnitev njihove zvočne celote.
Godba na »Hardest Walk« nas zagrabi že v prvi skladbi, zapelje nas s svojo razigrano rock'n'roll osnovo in nas popelje v brsteče, čuječno pričakovanje. Zelo prefinjena izbira zaporedja skladb nas ne pusti ravnodušnih, temveč nas drži v nenehni negotovosti in radovednosti. Tudi bolj umirjene skladbe vzpostavljajo presežne elemente zvočne dinamike in repetitivne »troakordne« kombinatorike. Album konsistentno raste iz trenutka v trenutek. Zmes interpretiranja popularno-glasbene zgodovine in bogatitve le-te, s sodobnimi produkcijskimi rešitvami, je poučna in hkrati zelo zabavna. Ne želi odkrivati nečesa revolucionarnega in trendovsko modernega, kar skuša velika večina zaznati v najsodobnejših popularnih godbah. Raje raziskuje »blues« in rock'n'roll temelje, s primesmi drugih popularno glasbenih form bližnje in daljne preteklosti, vendar pri tem ostaja dosledna, slogovno dovršena in prepričljiva. Težko je skriti navdušenje ob izredno suverenem in izstopajočem zvoku malega bobna, še težje bi se bilo pritožiti nad zelo bogatimi in spretnimi »aranžmajskimi« rešitvami, ki plemenitijo zvok z bluesom zaplojene kitarske medigre. Ta se prepreda z drugimi inštrumenti, kot so »banjo«, tenor in bariton saksofon, ter z zanimivo ritmično-melodično spremljavo »čela«. Ko mislimo, da je rock'n'roll zabave že konec, se po več minutah tišine prične še skrivna, deset minut dolga repetitivna »boogie« poslastica z naslovom »Dirty Beef in C«.
Skratka, ponujamo zelo enostaven recept: osvežilno pijačo, dobro družbo in vklopljen gumb za ponovno predvajanje. Užitek je zagotovljen tistim, ki želijo uživati in ne vihati nosu nad tem, da manjka nekaj radikalno novega in inovativnega.
Komentarji
komentiraj >>