OFF NAPOVEDNIK
Leta 1993 je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov z ‘windhoeško deklaracijo’ razglasila tretji maj za svetovni dan svobode tiska. Ta dan naj bi vlade po vsem svetu spominjal in opominjal na njihovo dolžnost – spoštovati svobodo govora, ki je zapisana tudi v 19. členu Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah.
Unesco vsako leto od leta 1997 podeli nagrado ‘Guillermo Cano World Press Freedom Prize’ najbolj zaslužni osebi, organizaciji ali instituciji, ki je največ pomagala pri ohranjanju in promociji svobode tiska po svetu, posebno če je promocija potekala v nevarnih okoliščinah. Nagrado podeljuje neodvisna žirija, ki jo sestavlja 14 profesionalcev, kandidate za nagrado pa lahko predlagajo regionalne ali mednarodne nevladne organizacije, ki delujejo v smeri svobode tiska. Nagrado so poimenovali po kolumbijskemu novinarju Guillermu Cani Isazi, ki so ga ubili pred stavbo časopisa El Espectador v Bogoti 17. decembra 1986. Canovo pisanje je namreč razjezilo tihotapce droge, ki so ga dali umoriti.
Cano pa ni edini novinar, ki je izgubil življenje zaradi novinarskega dela. Organizacija Novinarji brez meja je ob dnevu svobode tiska sporočila, da je bilo lani po svetu ubitih najmanj 63 novinarjev, kar je največ v zadnjih desetih letih. Kot so dodali v omenjeni organizaciji s sedežem v Parizu, se je lani izboljšala svoboda tiska v več državah, med drugim v Indiji in v državah Srednje Amerike.
Poslušate ‘Guillermo Cano World Press Freedom Prize’ pričakujoči OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
V duhu svobode medijev objavljamo poslovilni uvodnik Ervina Hladnika-Milharčiča, ki ni imel sreče, da bi ugledal luč sveta v zadnji številki Sobotne priloge Dela. To sta preprečila osebno Peter Jančič, imenovan Janšič, in pa Danilo Slivnik.
»Kaj naj naredimo iz tega papirja?« smo se vprašali pred dvema letoma. »Zakaj se ne bi držali tradicije in ga ohranili kot inštrument, skozi katerega družba komunicira sama s sabo?« Zato smo ukinili prevode iz tujega tiska. Investirali smo v novinarske tekste, ki so bili od začetka do konca narejeni v hiši in v njih objavljali relevantna mnenja zunanjih sodelavcev. Prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil je toliko svetel, kolikor je družba okoli njega bila pripravljena biti veseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi še sme. Kadar si ni imela kaj povedati, je zletel mimo, kadar je bilo kaj reči, je vedno zmanjkalo papirja. In prostora je zmanjkalo skoraj zmerom. Pisci so dobili eno samo ljubeče navodilo. Naj upoštevajo pametnega bralca, ki rad bere, in naj mu sproti dajo vse elemente za razumevanje besedila. Formalno je to zelo konservativna naprava, ki pa je vsebinsko tolerantna do vsega, kar je napisano v sodobnem jeziku.
Kaj je tako zmotilo oba Delova urednika, nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti, saj tako Slivnika kot Janšiča pač ni v pisarnah. Glede na celodnevno klicarjenje se lahko vprašamo, če omenjena – pogojno rečeno - gospoda, ki vladata na Delu, sploh kaj delata?!
V Čadu so se odprla volišča, na katerih približno 6 milijonov volilnih upravičencev izbira novega predsednika. Za položaj se potegujejo sedanji predsednik Idriss Deby in še štirje kandidati. Največ možnosti za zmago ima prav Deby, ki je na oblasti že od leta 1990. Njegova zmaga je skoraj gotova, če bo vse potekalo mirno, saj so kar trije njegovi protikandidati tudi njegovi zavezniki, poleg tega pa je predvolilno kampanjo monopolizirala njegova stranka Domoljubno gibanje za odrešitev. Deby je bil, potem ko je leta 1990 z vojaškim udarom prevzel oblast, sicer izvoljen že dvakrat, leta 1996 in 2001, letošnjo kandidaturo pa si je zagotovil z lanskoletno spremembo ustave, ki sedaj omogoča tudi tretjo izvolitev.
Na drugem koncu sveta, točneje v Kambodži, se več tisoč revnih družin sooča z resnimi težavami. Grozi jim namreč izselitev iz centra kamboške prestolnice Phnom Penh. Neki bogat poslovnež se je namreč spomnil, da ozemlje, na katerem družine živijo tudi po že več kot dvajset let, pripada njemu, in želi tam zgraditi nakupovalno središče. Da pa kdo kamboških oblasti slučajno ne bi imel za brezčutne! Preseljenim prebivalcem so namreč takoj ponudile novo namestitev. Dvajset kilometrov oddaljeno območje, na katerem ni ne elektrike ne tekoče vode in kjer zelo rado poplavlja. Res prijazen prostor za bivanje, ni kaj! Vse skupaj spominja na Pol Pota.
Še ena tragična novica. Airbus armenske letalske družbe je izginil v Črnem morju. Strmoglavljenja ni preživel nihče od 113-ih potnikov in članov posadke. Po mnenju predstavnikov armenske letalske družbe je strmoglavljenju verjetno botrovalo nevihtno vreme, medtem ko je predstavnik ruskega ministrstva za izredne razmere Sergej Kubinov dejal, da bi med vzroki za nesrečo lahko bili tudi starost letala in tehnični dejavniki. Ob vsej noriji, povezani s terorizmom, lahko povemo, da v bližini strmoglavljenega letala ni nihče slišal eksplozije ali videl kakršnegakoli bliska.
Precej bliskov je povzročil napad na helikopter v lasti ameriškega naftnega podjetja Hunt leta 2002 v Jemnu. Za sodelovanje v napadu je bil na tri leta in mesec dni zapora obsojen drugi mož jemenske izpostave Al-Kaide Mohamed Hamdi al Ahdal. Tožilstvo je zahtevalo smrtno kazen, po besedah obsojenčevega zagovornika pa kazen ni poštena in je, navajamo: "le ukrep, s katerim si je vlada rešila ugled, saj za sodni proces ni bilo razloga že od samega začetka". Poleg napada na ameriški helikopter je bil Mohamed obtožen tudi, da je od Osame bin Ladna prejel znesek v višini 50.000 dolarjev, s katerim naj bi financiral napade al Kaide v Jemnu in pomagal družinam njenih aretiranih članov.
Komentarji
komentiraj >>