Umberto Eco: Znaki časov (Etike pogajanja)
Italijanski filozof Umberto Eco, avtor razvpite knjige Ime rože in človek, ki slovi po svoji umetelnosti v izražanju ter po prefinjenem občutku za prepletanje znanosti in literature, je eden izmed redkih filozofov svoje generacije, ki je na tekočem z razvojem v svetu. Kljub svojim zdaj že sedemdesetim letom veselo brklja po internetu in se ukvarja s problemi računalništva. In s stvarmi, kot so New age, ekologija, potrošništvo in podobno.
Njegov pristop k problemom je hecna in nenavadna mešanica etnologije in semiotike. Kot etnologa ga zanima delovanje različnih človeških skupin in združb. Zanima ga raznolikost, ki izhaja iz dejstva, da smo si ljudje različni. Po drugi strani Eca zanima tudi semiotika, ali drugače povedano, iskanje simbolov, pomenov in bistev, katere namen je odkriti skupno točko, ki preveva celotno znanost, celotno človeštvo.
Eca torej zanimata dve diametralno nasprotni stvari. Kaj nas ljudi združuje in kaj je tisto, kar nas loči. Edini koncept, ki je vsaj približno zmožen vključiti oba razlikujoča se pristopa k človeku, je koncept časa. Le znotraj časa je moč misliti in izkušati dve stvari, ki sta sicer medsebojno izkljujoči se. Prav zato igra čas v filozofiji Umberta Eca ključno vlogo.
V luči povedanega je precej naravno, da so Eca povabili k sodelovanju snovalci zanimivo zastavljene knjige, pravzaprav zbira štirih intervjujev, ki nosijo skupni naslov Pogovori o koncu časa. Poleg Umberta Eca so pri knjigi sodelovali tudi slavni ameriški paleontolog Stephen Jay Gould, francoski scenarist ter igralec (in še marsikaj drugega) Jean-Claude Carierre ter Jean Delumeau, prav tako Francoz, zgodovinar religije. Intervjuji so zanimivi predvsem zaradi tega, ker so nastali ob nadvse prikladnem trenutku, vsaj kar se tiče ekonomske strategije. Knjiga je v angleščini namreč izšla leta 1999 prav kot slovo iztekajočemu se tisočletju. Torej v času, ki je samega sebe pojmoval kot veliki prelom, razkorak med smrtjo in rojstvom, čas, v katerem brez časa ni šlo.
Duh spraševalcev je v splošnem nekoliko preveč senzacionalističen, a nikakor ni naiven. Preprosta vprašanja tipa »Se vam zdi, da je naša doba, glede na ostale, nekaj posebnega?« in »Kakšna je vaša definicija življenja?« so seveda na nek način prava mora za tiste, ki morajo nanje odgovarjati. A prijetno je dejstvo, da so se štirje intervjujani, vključno z Ecom, precej dobro znašli. Odgovarjali so namreč tisto, za čemer lahko stojijo, in se niso pustili zapeljati provokacijam in tvorjenju ad hoc definicij.
Ecov intervju oziroma prispevek nosi naslov Znaki časov. Znaki časov, v katerih živimo, in znaki nekih drugih časov in prostorov. Način Ecovega argumentiranja in razvijanja toka misli je zaradi narave vprašanj in do neke mere tudi specifičnega Ecovega pristopa, bolj kot karkoli drugega, intervencionističen. Posameznih problematik se loteva sporadično in se pri njih ne zadržuje dolgo. Toda povezuje jih s skupno rdečo nitjo; z vprašanjem časa. Tako se zgodi, da se namesto naključnega skupka tem Ecove intervencije berejo kot razvijanje neke etike. Etike, ki jo sam imenuje etika pogajanja.
Na poti do etike pogajanja se je najprej potrebno ustaviti pri vprašanju spomina. Ko Eco govori o funkciji spomina, izpostavi dva vidika. Pravi, da spomin po eni strani stvari ohranja, po drugi pa jih tudi filtrira. Kaj ima s tem v mislih? Gre preprosto za to, da ljudje pozabljamo. Nekatere stvari se v naših glavah ne ohranijo. Eco se vpraša, zakaj, kje tiči razlog za pozabo za to, da nekatere stvari izpustimo iz spomina? Odgovor najde v obvladljivosti. Zapomniti si vse stvari bi namreč pomenilo v glavi imeti kaos. Zaradi tega spomin po nekih načelih, ki nam niso znana, oziroma so nam znana le do neke mere, celoto vseh možnih spominov oklesti, jo reducira na neko smiselno in zaključeno celoto. In to je spomin, ki ga imamo običajno v mislih, kadar govorimo o spominu.
Kar je pri vsem skupaj zanimivo, in to Eco poudari, je dejstvo, da ne obstaja neka tehnika ali umetnost pozabljanja. Namerno stvari ni mogoče pozabiti.
Na tem mestu se porodi novo vprašanje. Kakšen je odnos med posameznikovim in kolektivnim spominom? Ecovo stališče glede tega je jasno. Tudi kolektivni spomin je podvržen filtriranju in posploševanju. V luči tega je ideja, da bo na internetu v prihodnosti najti vse informacije, precej utopična. Eco pravi, da zgodovina à la carte za vsakogar in vse ni mogoča. Dosti bolj verjetno je, da bo obstajal nekdo, ki bo filtriral naš spomin in Eca skrbi prav vprašanje, kdo bo ta nekdo.
Drugi postanek na poti do etike pogajanja je razmerje med realnim in navideznim, virtualnim. Tu Eco najprej opozori na zanimiv pojav izginevanja subjunktiva v nekaterih jezikih (npr. francoščini). Subjunktiv je čas, ki označuje hipotetičnost. Nekaj, kar še ni ali pa sploh nikoli ne bo resnično. Nadomeščati ga je začela raba pogojnika, ki pa je za razliko od subjunktiva vedno vezan na konkretno dejanskost.
Pri izginjanju subjunktiva je problem v tem, da hkrati z njim izginja tudi eden od človeških mehanizmov za ločevanje realnega od nerealnega. Ta problem je po Ecu nasploh precej razširjen. Da bi pokazal, kako ljudje dandanes v nekaterih pogledih ne ločujejo več najbolje, kaj je virtualno in kaj resnično, navaja dva zgleda. Prvi se imenuje Yoko. Yoko je ime, ki so ga japonski programerji nadeli svoji navidezni stvaritvi. Glede na želje in vrednote ter lepotne ideale Japoncev so ustvarili virtualno, računalniško animirano dvajsetletno dekle, ki ima vse atribute pravega dekleta, le da v resnici ne obstaja. Yoko govori, pleše, je zaljubljena in se redno pojavlja v televizijskih oddajah, kjer kramlja z drugimi gosti. Njena popularnost na japonskem je ogromna. Ljudje vedo, da je zgolj računalniška animacija, a so se vseeno pripravljeni igrati igro, v kateri ji priznavajo njen dejanski pomen.
Do te mere ni Yoko nič posebnega. Nič na njej ni bolj realno kot na primer pri kakšnem liku iz romana. Eco omenja, kako so oboževalci Jamesa Joyca prehodili do pičice enako pot po ulicah Dublina, kot so jo prehodili Joycovi junaki iz knjige Dublinčani. Lahko bi dejali, da je imanentna lastnost fiktivnih, virtualnih likov ta, da se ljudje poistovetimo z njimi. In govorimo o njih, kot da bi bili zares živi. Toda Yoko se od običajnih virtualnih likov razlikuje v eni stvari. Ljudje ji pišejo pisma. Tu gre za preskok. Od tega, da neki fiktivni osebi priznavamo realnost, preidemo do tega, da z njo komuniciramo. Meja virtualnega in realnega se na ta način še bolj zabriše.
Drugi Ecov primer mešanja virtualnega in realnega je glede na primer z Yoko ravno obraten. Na vprašanje, ali se tudi sam kot javna osebnost ne čuti del virtualnega, medijsko ustvarjenega sveta, Eco odgovori s prispodobo o dogodivščinah iz svojega življenja.
Zase pravi, da je sicer znana osebnost, a da se nikakor ne more primerjati s kakšno filmsko zvezdo ali kakšnim likom, ki ga taka zvezda upodablja. Po imenu ga sicer pozna dosti ljudi, njegova slika se občasno pojavlja v časopisih, kdaj pa kdaj pa nastopi tudi na televiziji, in to je to.
Vseeno se mu včasih zgodi, da ga kdo prepozna in vpričo njega (Eca) reče svojemu spremljevalcu: »Poglej, tisti tam je pa Umberto Eco!«. V nasprotju s pravili olike ljudje včasih s prstom pokažejo na nekega človeka in o njem govorijo kot o kakšni stvari, zanimivosti, kot da bi bil nekakšna mešanica realnega in virtualnega. In to samo zato, ker ga poznajo iz medijev.
Vrnimo se zopet k Ecovi etiki pogajanja. Na poti do nje smo se ustavili pri dveh problemih. Problemu spomina in problematičnemu razmerju med navideznim in resničnim. Oba postanka povezuje, kot smo dejali, vprašanje časa. Etika pogajanja postaja vse bolj jasna, a preden jo v celoti izpustimo na prizorišče, je potrebno narediti še en korak. Ugotoviti je potrebno, kaj res druži spomin in realnost, seveda z ozirom na čas. To eno je lahko le življenje. Le življenje je tisto, kar povezuje preteklost, torej spomin ter sedanjost ali realno. Biti živ, živeti, pomeni spominjati se in hkrati ločevati živo, torej sebe, od tistega, kar živo ni.
S pojmom življenja je Ecova etika pogajanja dobila svoj prostor, svoje polje prakse, konkretno moralo. Etiki pogajanja pripada še tretji aspekt časa; prihodnost. V življenju, ki nas iz preteklosti preko sedanjosti nezadržno vodi v prihodnost, je najboljša možna pozicija, vsaj za Eca, pozicija pogajanja. V življenju ljudje nikoli zatrdno ne vemo, kaj se je res zgodilo in kaj ne, kaj je prav in kaj narobe, in še manj, kdaj se bo vse skupaj končalo. Edino, kar lahko storimo, je, da se pogajamo. Denimo za to, da za odišavljenje, namesto razpršilcev, uporabljamo deo-stike, ki okolju ne škodujejo v tolikšni meri. Ali pa za to, da v svojem življenju nekaj sprejmemo kot škodljivo šele po tem, ko se okoli tega poprej temeljito pogajamo. Nikoli ni namreč že na prvi pogled jasno, kaj je škodljivo in kaj ne. Nenazadnje je tudi življenje samo škodljivo; na koncu nam vedno prinese smrt.
Komentarji
komentiraj >>