Četrtek, 18. 5. 2006
goran
* Tok misli, ki se mi podi po glavi ob premlevanju o tem, kako predstaviti novi album dvojca Matmos v pičlih nekaj minutah, bi, če bi imel pri sebi zmogljiv snemalnik, lahko služil kot material za njun naslednji izdelek. Drew Daniel in Martin Schmidt, mojstra tovrstnega početja, sta praktično sposobna še tako abstrakten pojem pretvoriti v zvočni zapis, ob tem pa mu dati tako obliko, da boste nemara mislili, da poslušate dunajske simfonike. Tako sta na primer album 'A Chance to Cut is A Chance to Cure' skomponirala izključno iz zvokov, posnetih pri medicinskih operacijah. Z zadnjo malo ploščo 'Rat Relocation Program' sta ponudila zvočni zapis premestitve podgane, ki se je po naključju znašla v njunem sanfranciškem stanovanju, z zadnjim dolgometražcem 'The Civil War' pa pričarala kombinacijo srednjeveške renesančne glasbe in ameriškega countrya.
Z novim albumom 'The Rose Has Teeth in the Mouth of a Beast' tokrat predstavljata deset zvočnih portretov posameznikov, oziroma deset biografij gejevskih ikon, umetnikov, ki so se znašli na njunem seznamu ljudi, ki bi jih, če bi imela to možnost, povabila k večerji. Zdaj si predstavljajte omizje desetih dekadentov in ekscentrikov, ki drug drugemu skačejo v besedo, se izgubljajo v svojih miselnih tokovih ter obenem igrajo rusko ruleto, ob strani pa dvojec Matmos, ki za vsakega povabljenca kreira primerno zvočno kuliso, in dobili boste precej dober vtis o njunem novem izdelku. Resda se opisana situacija sprva lahko zazdi precej zbegana, vendar pa ji Daniel in Schmidt vlijeta ravno pravšnjo mero zdravega duha in razuma ter s tem naredita glasbo nadvse ušesom prijazno. Še več, kljub kompleksnosti skladb je novi album za povprečnega poslušalca morda še najbolj pristopen. To pa ne pomeni, da bo razočaral stare fene, saj je tudi skozi prizmo koncepta album do sedaj njun morda najbolj dovršeni. Prav koncept, oziroma viri posameznih vzorcev so tisti, ki jim Matmos posvečata največ pozornosti. Ni torej tako pomembno, kakšno končno obliko dobi posamezen vzorec, temveč objekt, iz katerega posamezni zvok vzorčita, saj le-ta izžareva ves sedimentirani pomen.
Pomemben je torej tisti simbolični moment, ki ga v nas izzove vedenje, da sta pri uvodni skladbi na primer vzorčila škrtanje shranjenih modrostnih zob nekaterih svojih prijateljev, s čimer poudarek preusmerita z zvoka samega tudi na njegov pomen. Prva in obenem naslovna skladba 'Roses and Teeth for Ludwig Wittgenstein' se opre na filozofovo misel »novorojenec nima zob, gos nima zob, vrtnica nima zob«. Zadnja trditev je še najmanj polemična – kje naj bi namreč vrtnica imela zobe? Če pa rečemo »krava prežveči hrano in pognoji vrtnico«, trditev ni več absurdna, saj vnaprej namreč ne vemo, kje bi na vrtnici iskali zobe. Iz tega argumenta sta »Matmos« torej zastavila celotni album, v njem pa se pojavi še misel »bolečina v telesu nekoga drugega«, ki smisel dobi tudi skozi osebne zgodbe deseterice izbrancev. Druga skladba je posvečena Larryu Levanu, njujorškemu producentu glasbe disco in house, nad katero se navdušuje predvsem bivši go-go plesalec Drew Daniel, ki sicer to bolj ritmično klubsko glasbo ustvarja pod psevdonimom The Soft Pink Truth. V tretji skladbi se poklonita Valerie Solanas, najbolj znani po rešetanju Andya Warhola, sicer pa zapriseženi feministki ter ustanoviteljici S.C.U.M.-a, društva za sesekljanje moških. V skladbi tako poslušamo odlomke iz njenega manifesta 'SCUM', ki jih »Matmos« okrasita z zvoki škarij, nožev in mačet ter zvokom, pridobljenim iz kravjih reproduktivnih organov, ki je nekakšna parodija na Valerijino tezo o umetnih oploditvah in odvečnosti oziroma nepotrebnosti moške populacije. Za protiutež kulturnemu Wittgensteinu sta naslednji dve skladbi posvečeni kontroverznemu gejevskemu pisatelju Boydu Mcdonaldu in fotografu ter režiserju erotičnih filmov Jamesu Bidgoodu. Obe skladbi izžarevata čutnost, značilno za izraz predvsem Jamesa Bidgooda, čigar film 'Pink Narcissus' velja za eno od klasik njujorške podtalne kinematografije iz 60-ih let. Prva skladba je začinjena s posnetki skrivnih spolnih odnosov v legendarnem sanfranciškem gejevskem klubu Blow Buddies, pri drugi pa sta v ospredju predvsem čutni vokal Antonya Hegartya in tolkala, ki sta jih zmanipulirala iz zvokov kapljanja Danielovega semena - sperme na papir. Šesta skladba je posvečena pisateljici Patricii Highsmith, mizantropistki, ki je veliko raje kot ljudi ob sebi imela živali. Temačna skladba 'Snails and Lasers for Patricia Highsmith' je skoraj v celoti posneta iz hrupa, ki ga s prekinjanjem laserskega žarka, usmerjenega na teremin, ustvarjajo polži, ene pisateljičinih ljubših živali. Sedmi kos 'Germs Burn for Darby Crash' je posvečen soustanovitelju punkovske zasedbe »The Germs«, katerih singel 'Forming/Sexboy' velja za prvi punkovski posnetek v Los Angelesu. Vokalist Darby Crash je pri 22-ih letih storil samomor, »Matmos« pa sta agresivni elektronski spremni zvočni zapis skonstruirala skoraj izključno iz posnetkov ugašanja cigaret na Danielovi roki, za kar je poskrbel bivši bobnar zasedbe The Germs Don Bolles, Danielovega ječanja in zvoka Schmidtovega brivnika. Naslednja skladba 'Solo Buttons for Joe Meek' je posvečena njunemu velikemu vzorniku, ki je že v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja glasbo produciral na podoben način, kot to danes počneta »Matmos«. Surfrockovska glasba je mojstrsko nadgrajena z elektronskimi vložki, še dodatno pa jo je začinil David Harrington iz Kronos Quarteta, ki je, ko je na obisku pri Danielu in Schmidtu slišal osnovno verzijo, sam dal pobudo za godalne linije. Predzadnja skladba je poklon Williamu S. Burroughsu, verjetno predvsem njegovemu najbolj opaznem romanu 'Naked Lunch', ki ga je pisal v Tangerju, kjer se je vdajal opojnemu maroškemu rastlinju. Odlično psihedelično skladbo poslušamo v podlagi. Album se zaključi z bizarnim kosom 'Banquet for King Ludwig II of Bavaria', burko na Ludwigov nesrečni poizkus pogostitve njegovega najljubšega konja z večerjo.
Kako bi bila z glasbo zadovoljna deseterica, ne bomo nikoli vedeli, vsekakor pa kolaži poskrbijo za dovolj nazoren in intriganten vpogled v posamezna obdobja portretirancev. Spremno besedo o njih lahko sicer preberete tudi v knjižici, priloženi zgoščenki, vendar pa bo potrebno za bolj podrobno seznanitev pogledati tudi kakšen film ali pa prebrati katero izmed knjig. Če prisegate zgolj na glasbo, tudi ta ponuja obilico užitka, in albuma se zlepa ne boste nasitili.
'The Rose Has Teeth in the Mouth of a Beast' ali »brez blata ni vrtnice«. Kje imata torej zobe Drew Daniel in Martin Schmidt? Verjetno so to frustracije in zbeganost nad primitivnostjo ameriške družbe, ki pa v svoji debilnosti niti ne dojema izrazne moči dvojca. In smo spet pri življenjskem krogu. Berite torej Wittgensteina in pretehtajte svoje argumente.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>