Četrtek, 25. 5. 2006
Bojan Anđelković
Tisti mlajši med vami verjetno ne vedo, da je bilo to, kar sem ravnokar prebral pionirska zaobljuba, ki so jo na današnji dan, 25. maja, istočasno izgovarjala usta tisočih in tisočih pionirjev, po vsej nekdanji skupni komunistični domovini. “Od Vardara po do Triglava”, seveda. Danes, ko se naša majhna domovina razprostira od Šentilja do Sečovelj, njene meje pa se paradoksalno razprostirajo od Atlantika do Karpatov, priznam, da ta obljuba zveni, kot da bi bila iz kakšnega zelo davnega časa, ali pa morda celo s kakšnega drugega sveta.
Priznam tudi, da v današnji postkomunistični, oz. postpionirski družbi, tista obljuba, ki smo jo iz generacije v generacijo za takratni Dan mladosti dajali Titu in Partiji, zveni smešno. Neka druga otroška obljuba pa se še naprej iz leta v leto zdi sveta in nihče se ji ne smeji. In to z razlogom, če vprašate mene. Med tem ko so komunistični pionirji obljubljali, da bodo “zvesti in iskreni tovariši”, skavti liberalnega kapitalizma še naprej zelo resno in popolnoma v duhu protestantske reformacije obljubljajo, da bodo “služili Bogu in domovini” ter da bodo “delavni in varčni”.
Tisto, kar združuje pionirsko komunistično in skavtsko katoliško-kapitalistično gibanje, prav tako kot fašistično gibanje Hitler Jugend-a, je seveda ideja, da je najboljše, če človeka ujamemo v kletko ideologije dokler je še mlad. Ideologija pa je, upam da to veste, znak starosti. Majhni otroci nimajo ideologije, saj so po družbenem obnašanju bližji živalim kot ljudem. To pomeni da hočejo jesti, spati in hočejo se igrati.
Sploh ni pomembno ali je ta ideologija komunistična, krščanska ali fašistična. Pomembno je hotenje, da se tisti otroci, ki dajejo obljubo, ki ji sploh niso dorasli, čim prej postarajo. Da začnejo misliti in delati, kot da niso otroci, ampak, kot da so odrasli vojaki. Kajti - če verjamemo starogrškemu predsokratovcu Heraklitu Mračnemu ali pa, če vam je to predaleč, angleškemu političnemu filozofu iz 17. stoletja Thomasu Hobbesu - vojna se nikoli ne konča. Tisto kar imenujemo mir je samo premirje. In celo več: tisto kar imenujemo premirje je prav tako vojna, ki se samo nadaljuje z drugimi sredstvi.
Torej ni nikakršno presenečenje, da je skavtsko gibanje, ki naj bi z skavtsko obljubo, kot z nekakšnim intant-staranjem, iz otrok naredilo odrasle vojake in dobre krščane, nastalo v nekdanjem največjem svetovnem imperiju in danes najbolj stari deželi na vsem svetu - v Veliki Britaniji. V začetku dvajsetega stoletja ga je ustanovil, kdo drug, kot nekdanji vojak, ki se je imenoval Robert Stephenson Smyth Baden – Powell. Skavtstvo se je nato spontano in manj spontano širilo po vsem britanskem Commonwealthu in tudi v druge dežele, dokler ni bilo ustanovljeno v tako rekoč vseh deželah svobodnega, beri: liberalno kapitalističnega sveta.
Najbolj institucionalizirano skavstvo se – seveda - nahaja v ZDA. Tam danes vzgajajo najboljše skavte na vsem svetu. Osnovna naloga skavta je, “da pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo”. Ameriški skavti pa so tako vestni in tako plemeniti, da vsak dan naredijo ne eno, ampak več dobrih del! In to ni vse. Zdaj, ko ni več pionirjev, ni nujno, da skavti pomagajo samo svojim bližnjim. Nihče več jih ne ovira, da lahko pomagajo ubogim ljudem po vsem svetu, ki si brez skavtske pomoči danes sploh ne morejo več predstavljati svojega življenja.
Evropski skavti bi z svoje strani tu lahko rekli kakšno besedo. Vendar Evropa, v kateri ni več pionirjev, ni več prava Evropa. Z propadom komunizma, je propadla tudi njena zadnja ideja o pravici in bratstvu med ljudmi. Z izginotjem pionirja, je izginil še zadnji element mladosti, ki ga je še imela. Evropa se je postarala. Lahko si je predstavljamo, kot osemdesetletno angleško kraljico, ki osamljeno živi v zapuščenem francoskem Louvru.
Ostarelih Nemcev in Italijanov, ki se v reality-showih igrajo otroke, tukaj sploh ne bom omenjal. Prav tako kot ostarelih Vikingov, ki modrolasi pojejo na pesmi Evrovizije, ali pa ubogih španskih inkvizitorjev, ki so se odločili, da bodo spremenili spol, a samo v Almodovarjevih filmih. Z eno besedo, Evropa je postala muzej propadlih idej. Njena pleča niso več Herkulova pleča, ki držijo nebo, da nam ne pade na glavo. Nebo je padlo že zdavnaj. Plača pa pritiskajo ideje inkvizicij in križarskih vojn, ideji francoske in komunistične revolucije... Spisek je praktično neskončen, konča pa se z tremi smrtno resnimi besedami: giljotina, holokavst in Gulag.
In nič ne pomaga, če se sklicujemo na relativno mlado idejo Evropske Unije. Ideja združene Evrope sploh ni mlada. Še več, je celo že davno pozabljeni humanistični sen, ki so ga nekdaj sanjali romantični ljudje razsvetljenstva, in ki se nam je danes kot bumerang vrnil v podobi nočne more neoliberalnega kapitalizma. Berlinski zid je podrt. Zgrajen pa je še boljši, novi neonsko svetleči zid EU, ki se ga ne da podreti z navadnim kladivom. Vendar se še naprej lahko pogovarjamo o kladivu o katerem je govoril Nietzsche, ko je zapisal, da je “nujno misliti z kladivom”.
Torej: pionirji so izgubili vojno proti skavtom. Mladost pa je izgubila vojno proti starosti. Vendar vojna, seveda, še ni končana. Zato pa rabimo nove pionirje. PIONIRJI VSEH DEŽEL – NE ZDRUŽUJTE SE! Vzemite kladiva!
Za vas se je pionirja igral in s kladivom mahal Bojan Andjelković.
Komentarji
komentiraj >>