Ponedeljek, 29. 5. 2006
Borja
* V Gradcu je od 19. do 23. maja potekal festival elektronske umetnosti in glasbe Springfour. Festival je star štiri leta in je do sedaj vedno ponudil kar osupljivo kvaliteten program. Tudi letos niso razočarali. Spisek nastopajočih se konča nekje pri številki stopetdeset, vrhunci pa naj bi bili izvajalci kot na primer Dj Hype, Andy Smith, Funkstörung, Dj Storm, Loxy, Christian Varela, Zombie Nation, Rennie Pilgrem...
Otvoritveni večer festivala je obljubljal veliko. V Dom in Berg, večnamenski dvorani, ki so jo zgradili v hribu pod mestnim gradom in ki se lahko pohvali z odličnim zvočnim sistemom, so nastopili Andy Smith, Richard Dorfmeister, Rodney Hunter in Earl Zinger. Na začetku je ogreval Deronic, lokalni dj, ki je imel dokaj kvalitetno selekcijo hiphopa in raznih breakov. Nič osupljivega, vendar okusno. Okoli enajste ure je na oder že precej nabasane dvorane prišel Andy Smith, ki je najbolj znan po tem, da je spremljal skupino Portishead na raznih turnejah. Sicer Andy tudi producira, večinoma skupaj s Scotom Hendyjem pod imenom Dynamo Productions. Pred kratkim sta izdala album Analogue.
Že na začetku seta je Andy prestavil v višjo prestavo. V uvodnem delu seta so prevladovali funky breaki, ki jih je začinil s starošolskimi funkijadami. Potem je počasi prešel v hiphop, slišali smo vse od klasik kot so Dj Premier, Rakim, Ol' Dirty Bastard... pa do novih, pretežno leftfield zadev. Stalnica pa so bili vložki praskanja plošč. Sledil je sklop starega soula, funka in rock n' rolla z izjemno hipijevskimi refreni. Končal pa je z mineštro hiphopa, breakbeatov in funka. Nastop je bil energičen, precej zabaven. Edina zamera je ta, da je bil morda malce predolg – proti koncu je namreč izgubil začetni naboj in s tem rahlo pokvaril sicer navdušujoč set.
Okoli enih je začel vrteti ljubljenec avstrijskega občinstva in superzvezdnik Richard Dorfmeister. V njegovem setu so prevladovali ritmi mehkega, dubby housa. Nastop je bil verjetno, čeprav gre le za špekulacijo, eno največjih razočaranj festivala. Glavna značilnost nastopa je bilo zehanje in pretegovanje vratu, vmes pa je Richardu celo uspelo narediti kak preprost prehod med komadi. Kmalu sta se mu na odru pridružila vidno prekajena Earl Zinger in Rodney Hunter. V mikrofon sta vsake toliko zatarnala kak verz, vendar sta kmalu odnehala. Na koncu se je Rodney še preizkusil za gramofoni, nič presunljivega. Richard Dorfmeister je dokazal, da, kot je značilno za veliko kvalitetnih producentov, tudi on nima kaj iskati za gramofoni.
Festival smo obiskali še v soboto in sicer isto lokacijo. Ujeli smo začetek nastopa Barryja Ashwortha, glave producentske ekipe Dub Pistols. Kmalu smo obžalovali, da nismo raje šli v Postgarage, kjer so ob istem času nastopili Backini, skupina iz Brightona, ki je lani izdala odličen album Threads. Barry Ashworth je namreč odvrtel povsem povprečen set breakbeata. Slišali smo ogromno ragga vokalov in komade z reggae oziroma ska vplivi, ki jim sam pravim »polke« zaradi značilnih ritmičnih poudarkov.
Sledil je nastop Dj Hypa, pionirja Drum n' Bass glasbe, vodje ekipe Ganja Kru in založbe Tru Playaz. Hype je odvrtel povsem neizprosen set. V uri in pol je zavrtel le eno »izico«, drugače pa je dobesedno bombardiral z digitalnim junglom. Presenetilo je, da ni vrtel veliko produkcije lastne založbe, ampak pester izbor razbijačin, vse do produkcije doktorjev najnižjih bas linij Dillinje in Lemon D-ja. Za mikrofonom mu je pomagal Mc Navigator, ki pa nekako ni zmogel visokega tempa in se je pogosto zgubljal, lovil ritem in občasno celo »fušal«. Hype je setu dodajal tudi efekte in natančne scratche. Nastop je bil rutinski, vendar ni razočaral.
Večer je zaključil z živim nastopom mož, ki se skriva za psevdonimom Zombie Nation. Kombiniral je intelligent in straight tehno z elektrom. Kot je značilno za žive nastope je počasi stopnjeval komade z dodajanjem in odvzemanjem ritmičnih zank in z efekti. Vendar pa je bil po bombnem napadu Hypa nastop povsem neumesten. Na tem mestu se je pokazal paradoks festivala. Program so zastavili zelo eklektično, kar lahko le pozdravimo. Verjetno je prav pestrost (in obseg) tisto, kar dvigne Spring iz povprečja festivalske ponudbe v naši bljižini, saj festival ponuja aktualne reference iz večine zvrsti elektronske glasbe. Vendar pa hkrati pestrost programa pomeni tudi, da se preko večera zvrstijo razne zvrsti, kar je precej nekonvencionalna praksa. Včasih si tako sledijo povsem nekompatibilne zadeve, kot se je zgodilo v soboto. Vseeno pa priporočamo, da ste na festival v Gradcu pozorni, saj bo nedvomno program naslednje leto spet ubijalski!
Spisal Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>