Nedelja, 11. 6. 2006
MarioB
* V Tolpi Bumov tokrat gostimo mednarodni oktet prodornega in vse bolj uveljavljujočega se vojvodinsko-madžarskega multiinštrumentalista (na tem albumu violista) in skladatelja (post)moderne improvizirane godbe Szilarda Mezeija. Album Draught (v srbšini »Promaja«, v domačijskem jeziku pa »Prepih«) je bil posnet na festivalu v Kanjiži ob desetletnici le-tega. Dejansko je bila Mezeijeva zasedba ustanovljena prav v namen počastitve festivalske obletnice.
Pri nas smo precejšnji del tega ansambla, dejansko kar štiri člane kajpak s pretkanim violistom Mezeijem na čelu, lahko občudovali na sklepnem nastopu letošnjega festivala Jazz Cerkno (na njem je nastopil Mezeijev kvintet), godba z albuma Draught pa je, spričo več vpletenih glasbenikov, za kakšen odtenek še bolj razvejana in razburkana od v Cerknem slišane.
Mezei in njegovi pajdaši na albumu izkažejo globoko poznavanje, spoštovanje in pravšnjo aplikacijo postopkov starih mojstrov od Mingusa do Sun Raja. Enkrat se našteto odraža v poskočnem swinganju, drugič v razcerfrani bluesovski žalobnosti, tretjič pa v prostotočnem bigbandovskem norenju. Odlika slišane godbe pa je ravno v izjemni zbalansiranosti različnih elementov in v tem, da nobena na albumu prisotna zgodovinska, geografska ali stilna zaznamovanost ne prevzame vodstva, temveč se le-te med seboj tekoče prepletajo, izmenjujejo in dopolnjujejo.
Mezei spretno krmari med tradicijami evropske klasične, ameriške jazzovske in madžarske tradicionalne zvočnosti. Poudarek je na skupinskem igranju, na sprotnem ustanavljanju družnega zvoka, zvenenja, ki niti za hip ne popusti pri svoji izjemni dramatični furioznosti in vzneseni zamaknjenosti. Tour de force takega pristopa je skupinsko improviziranje, pri katerem se posamični inštrumenti prepogibajo, spletejo z drugimi, semtertja se sicer kakšen porine v ospredje, v prvo zvočno fronto, a ga drugi muzičisti že dokaj kmalu dohitijo, naskočijo in »prisilijo« na drugačno pot.
V tem skupinsko-solističnem viharjenju in brzičastem prepletu se skladbe na albumu Draught, še posebej tisti dve daljši (obe sežeta čez 20 minut in zaključne spričo njene dolžine ne boste slišali v oddaji) prekucujejo od milozvočnih pastoralnih pejzažiranih pasaž do navidez kaotične gmote, v kateri pa je vedno najti nastavke za nove smeri, nove odcepe in cepitve sočne, zvokovno gosto nastlane godbe na vedno nova meandriranja.
Mezei se s tem tradicijsko in stilno pestrim, zvočno niansiranim in glasbeniško dodelanem albumom, ki je njegova prva mednarodna izdaja, že predstavlja kot izdelan glasbenik, ki se še kako dobro zaveda, da je beseda »tradicija« večpomenska, saj v njenem korenu med drugim tičijo nastavki za pojme »obrt«, »rokodelstvo« in nenavsezadnje »izmenjava«.
Album Draught dokazuje tudi, kako bogata in plodovita je vzhodnoevropska novojazzovska in improvizatorska scena, ki jo pri nas vse premalo poznamo, ter kako vešče znajo tamkjašnji glasbeniki, tokrat z nemajhno pomočjo dveh nemških in enega danskega kolega, soustvariti mogočno zvočnost, ki gradi na tradiciji, ne da bi jo brezpogojno postavili na pidedstal, marveč jo med samim igranjem družno presprašujejo, sesuvajo in znova vzpostavijo na novih temeljih. Mojstrsko!
pripravlja Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>