Hegemonija v umetnosti in kulturi (kolokvij)
Prejšnje stoletje je zaznamoval velik liberarni preobrat od različnih oblik dominacije in prevlade z namenom dopolniti oz. zapolniti svobodo izražanja. Na ta način je umetnost postala tudi orožje ali sredstvo, pogosto uporabljena tudi kot odskočna deska za popolno emancipacijo. V dvajsetem stoletju se je pojavil pluralizem, vendar hegemonija še vedno glavno vodilo pri razumevanju in analiziranju strukture in dinamike postmodernega sveta. Napetost med dominacijo in podrejenostjo, odvisnostjo in neodvisnostjo ter svobodo ostaja pomembna karakteristika globalne kulture.
Hegemonistični koncept se je prvič pojavil kot izraz mnogih kulturnih bojev, v katerih se je po eni strani kultura izkazala kot področje, ki vodi in narekuje življenje kot čista forma človeštva in človeške kolektivne zavesti, po drugi strani pa je kultura zgolj izraz in refleksija navadne realnosti življenja oziroma ekonomije. Hegemonija kulture ali hegemonija ekonomije, bi se lahko vprašali. Postmoderno sprejetje pluralizma in relativizma, ki sta nasledila monoizem bi moralo preseči hegemonijo v kulturi in pravtako v ekonomiji. Kritiki pa v svojih diagnozah še vedno vztrajajo pri uporabi koncepta hegemonije kot orodja za razumevanje odnosov med centrom in periferijo, Evrocentrizmom in Drugim, institucijami in gibanji, spolnostjo in spolom, itd.
Glavna tema simpozija je bila, kako uporabljati hegemonistični koncept v kulturi in umetnosti danes, ko kultura ni razumljena kot najpomembnejša sfera življenja in socialnega napredka in hegemonija ni več rezultat vseh emancipatorskih bojev v ekonomiji ter razrednih bojev. S kakšnimi taktikami in strategijami ter kako uspešno se umetiki trudijo emancipirati izpod bremen kapitala, tržnega blaga, institucionaliziranosti, mačehovstva in drugih vrst kontrole. Katere nove teorije in filozofije v umetnosti in kulturi so se danes razvile zaradi razumevanja hegemonije in uporov proti njej? Ali je umetniški avangardizem postal mainstream ali pa je diskusija o mainstreamu samo še en način, kako predstaviti hegemonijo v pozitivni luči institucionalizirane kulture?
Curtis Carter se v svojem delu sprašuje, kje je bila glavna dominantna sila v razvoju umetnosti od leta 1900 do 1960. Pojavilo se je zavračanje tradicionalnih umetniških praks ter pojav novih oblik umetnosti, ki so se v tem času razvile, vključno z medijskimi umetnostmi, postkolonialnega razvoja umetnosti ter ogrožajočih kultur Afrike, Azije in Latinske Amerike. Poleg tega razvoja, pa je še vedno močan vpliv hegemonističnih praks na področjih, kjer dominantna kultura vpliva na umetnike v manj razvitih družbah. Najbolj viden primer so Združene Države Amerike, ki so v dominanci nasledile bivšo Sovjetsko zvezo. Kulturna dominanca pa je politično in ekonomsko podkrepljena.
Na predavanju se je Curtis Carter posvetil konkretnemu primeru kulturne dominance, ki se je vzpostavila med Francijo in Združenimi Državami v letih 1930 in 1960. Leto 1930 je bil vrhunec francoskega vpliva v Ameriki, ki je trajala do 1950, ko je New York nasledil Pariz kot center nove umetnosti. V tem obdobju je abstraktni ekspresionizem in iz tega izvirajoča umetniška gibanja v Združenih Državah postal glavna umetniška sila v Parizu.
Carter se sprašuje, kaj se skriva v ozadju teh gibanj, ali je vse skupaj rezultat političnega in ekonomsekaga vmešavanja ali ostalih neumetniških področij? Primarni faktor pri spreminjanju dominace v kulturi je energija, ki jo proizvajajo iznajdbe novih paradigm kot so v znanosti in ostalih pomembnih kulturnih aspektih. Upanja, da bo umetnost ugodno vplivala na apremembe političnega stanja so jalova, saj ni lahko pretvoriti umetniškega dela v politične namene. Seveda pa določen umetniški stil, kot je naprimer Socialni realizem, lahko hitro postane zlorabljen v propagandne namene. Vendar pa obstajajo drugi bolj efektivni načini, kako zmagati v vojni, ne samo skozi umetnost. Toda spremembe v umetnosti konstantno omejujejo vplivanje despotskega političnega režima, da bi uporabil umetnost v svoje politične namene.
Anthony Cascardi raziskuje hegemonistične koncepte v estetski teoriji. Hegemonija se prvič pojavi v delu Antonia Gramscija v smislu izogniti se reduktivizmu, h kateremu se je nagibala ekonomistična verzija Marksističnega političnega pogleda. Neketere nadaljnje marksistične verzije modificirajo Gramscijev pogled na hegemonijo kot podlago za teorijo, da je subjekt zgolj produkt državnega ideološkega aparata. Če ločimo estetski subjekt od znanosti in morale, pridobiva možnost za zavzetje posebne hegemonistične pozicije.
James Kirvan se je posvetil razlikam med standardom okusa in sensus communis. Razlogi za inkorporacijo estetskih preferenc v hegemonistično konstrukcijo in težave pri prikazovanju interesta, ki motivira to inkorporacijo, ležijo tako v psihologiji estetike same in v zgodovini estetskega špekuliranja. Izpostavil je tudi dejstvo, da če se znebimo predsodkov, se znebimo tudi okusa.
Lev Kreft je predstavil svoj pogled na hegemonijo potrošniške dobe. Estetska dimenzija bi morala polepšati in dati smisel človeštvu in družbeni situaciji v času masovne industrialistične produktivnosti ter končati umazano in etično vprašljivo obdobja brezsmiselnosti in brezčutnosti dekadentne družbe. Hegemonizacija estetskih vrednot ima lahko travmatološke posledice.
Heinz Paetzold se je v svojem predavanju osredotočil na Edward Saidov orientalizem ter perspektivo kritične filozofije kulture. Glavna teza, ki jo je izpostavil je, da je zmota svobodne komunikacije med različnimi kulturami, kot je primer odnosa med Vzhodom in Zahodom, zaradi vplivnosti mitičnega vala, ki kreira simbolično izmenjavo informacij med kulturami. Opozoril je na konstruktivne in destruktivne posledice multikulturalizma na eni strani in interkulturne filozofije na drugi strani.
Zadnji dan kolokvija so se zvrstili trije avtorji. Prva je predavala indijka Parul Dave-Mukherji. Njen prispevek je nosil naslov »Vizualna politika in binarna logika umetnostne zgodovine: Od »Nerazumevanj« Chantala Maillarda <šantal mejlard>, do »Zrenja in pogleda« Normana Brysona.«
Prvi del predavanja se je osredinjal okoli odgovora na tekst francoskega strokovnjaka za indijsko estetiko Chantala Maillarda, ki nosi naslov »Kaj je v Indiji mišljeno pod pojmom umetnost: Zahodnjaška nerazumevanja.«
Maillard vzpostavi dva temeljno drugačna in nasprotujoča si načina gledanja umetniških del – zahodnega in indijskega. Z izpostavljanjem bistvenih, esencialnih razlik med obema načinoma gledanja, Maillard ostaja znotraj ecencialističnega pojmovanja, kateri predpostavlja nekakšen kolonialni kostrukt indijske umetnosti ter domačinski odgovor, reapropriacijo, kot posledico tega kolonialnega konstrukta.
Kar se Maillardu zgodi, je torej to, da ostane pri nekoliko spremenjeni orientalistični shemi razlikovanja in kulturne drugosti, drugačnosti. Nasprotja in opozicije med zahodnim/indijskim, materialictičnim/transcendentalnim ter naturalističnim/idealističnim še vedno ostajajo nedotaknjena. Spremeni se le njihova vloga.
V tem duhu govori Maillard o dekontekstualizaciji umetnosti, katera postane umetniška le še zaradi naše specifične percepcije. Za primer kontekstualizacije Maillard navaja primer, ko si je nekoč v nekem templju v Indiji ogledoval prečudovit kip Bude. To, popolnoma estetsko doživetje je dodobra sprevrgel prihod skupine japonskih vernikov. Ti so izkušnjo Budovega kipa, s svojim spoštovanjem in rituali, naredili povsem religiozno.
Takšna kontekstualizacija umetnosti v Maillardovi teoriji predpostavlja nekakšno obrtniškost umetnika, upodobitev nečesa na določen način.
Za Maillarda bi lahko torej dejali, tako pravi Mukherjeva, da ostaj enostranski kritik indijske umetnosti, ki jo želi v celoti razložiti s svojimi lastnimi pojmi in koncepti.
Drugi del predavanja Parul Mukherjeve je imel opraviti predvsem z vplivom v umetnostni zgodovini, ki ga ima svavna dvojica, diada Normana Brysona – zrenje (gaze) ter pogled (glance).
Tudi ta, podobno kot Maillard, ostaja znotraj okvirov geografske zanke vzhoda in zahoda. Mešanje zrenja in pogleda nadaljuje dialektiko opozicij tradicionalnega post-kolonialnega pristopa. Čeprav govori o nasprotjih, kot o serijah konceptov.
Sklepni del predavanja profesor Mukherijeve je potekal na zelo obči ravni. S tem, da je združila različna bipolarna teoretska okvirja Maillarda ter Brysona, ju je hkrati sama na nek način tudi presegla. Vzpostavila je še dodatno distanco do problematike opozicij in hegemonije v pojmovanju indijske umetnosti.
Mukherjeva je izpostavila dejtvo, da kulturne razlike sicer igrajo pomembno vlogo v razlagah umetnosti, vendar pa je prav tako pomembno, da se izmed njih izbere tiste, ki imajo bistven pomen za samo teorijo umetnostne zgodovine.
Drugi predavatelj v sobotnem sklopu kolokvija Hegemonija v umetnosti in kulturi, je bil Filipinec Patrick Flores. Njegovo predavanje je nosilo naslov »Od-narejevanje Evrope v Jugovzhodni Aziji: Kontekst nove sodobnosti.«
Flores je svoj prispevek začel z analizo stanja sodobne umetnosti in umetnostne zgodovine. V njej predstavlja bistven element iskanje temeljne razlike med originalnostjo in skupnim jezikom umetnosti.
Fokus postmodernega interpretiranja umetnosti je področje vsakodnevnega življenja in prepletanje globalnega in lokalnega, ki poteka v njem. Z drugimi besedami – stimulus.
Ko Friderick Jameson in drugi iščejo smernice in prostor sodobni umetnosti, poudarjajo potrebo po alternativi zgodovini in ne le preprosti alternativni zgodovini. V tem oziru postane umetnost tista, ki reducira Azijo in ne obratno. Kar je potrebno je radikalni pogled. Vsaj taka je zahteva postmodernistov.
Flores se vpraša ali je tak radikalni pogled v sodobni umetnosti sploh možen. Obrobni umetnosti, kakršna je Azijska, je težko govoriti univerzalni jezik umetnosti, saj že sama njena obrobnost razbija kompetenco, ki naj bi jo imela, če bi hotela zadostiti univerzalnemu jeziku radikalnega pogleda.
Po Floresu smo torej soočeni s sodobno umetnostjo, ki se pretvarja, da temelji na multi-kulturni osnovi, medtem, ko istočasno zanika ekvivalenco razlik in neenakosti, ki je potrebna za enakopravnost multi-kulturnega blagostanja.
V navezavi na ta problem, Flores postavlja projekt Jugovzhodno azijske umetnosti. Kako naj ta umetnost, ki je izšla iz kolonializma in se uveljavlja v sodobnem svetu, ki je v veliki meri nastal prav iz kolonialnega sistema, najde in ponovno zamisli (svojo) prihodnost brez kolonializma, vendar le v skladu s postmodernistično zahtevo, da to stori preko same kolonije? Povedano nekoliko drugače to pomeni zahtevo, da odmislimo nekaj tako, da mislimo prav to kar bi radi odmislili.
Da bi si Flores nekoliko olajšal svoje delo, je na predavanju predstavil nekaj sodobnih trendov v Jugovzhodno azijski umetnosti in na podlagi konkretnih primerov poskušal ugotoviti, ali so sposobni zadostiti zahtevi po radikalnosti in hkrati govoriti jezik univerzalne umetnosti.
Filipinec je svoje predavanje sklenil z ugotovitvijo, da se tej zahtevi morda še najbolj približuje moderna japonska umetnost, ki pojmuje prostor kot popolnoma ploskovno, ravno kategorijo, v kateri nekoč pentrantno in središčno oko postane le še točka anime podobe.
Tovrstni pristopi kažejo na nekakšno oboževanje sveta, vendar postavljajo tudi zahtevo po njegovem izboljšanju, v filozofskem smislu besede. Znotraj tega igra pomembno vlogo koncept strateških esenc, torej bistev, ki so na kjučnih mestih v teoriji umetnosti in samih umetniških pristopih.
Zadnje predavanje sobotnega dela kolokvija in hkrati tudi zaključno predavanje celotnega kolokvija, je imela mehiška raziskovalka Katya Mandoki. Naslov njenega prispevka se je glasil »Estetika in nacionalna hegemonija«.
Mandokijeva je za poudarek svojega govora izbrala pomen, ki ga nosi sodobna estetika pri konstruiranju, produkciji nacionalnih modelov. Pri tem se je izdatno opirala na delo Benedicta Andersona, Zamišljene skupnosti, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu. Srž Andersenove teorije na katero se opira Mandokijeva, je njegova trditev, da ni pomembno ali so človeške skupine, združbe avtentične ali ne, pomembno je, kako so zamišljene.
Njegovo teorijo o zamišljanju neke skupnosti, neke nacionalne pripadnosti, je mehičanka povezala z estetsko produkcijo posamičnih skupin. V tem okviru je koncept nacionalnega preživel že mnogo stvari.
Pri njegovi ohranitvi sta pomembna predvsem dva temeljna elementa družbene kohezije – narodna kohezija ter struktura in energijski input določene skupine. Ta dva elementa sta združljiva le do neke mere, ne da se ju zvesti na en sam koncept. Antropolog in filozof Ernest Gellner je s tem v zvezi poudarjal koncept homogenizacije (predvsem lingvistične) nacij.
Tej združitvi Andersona in Gellnerja, doda Mandokijeva še Gramscijevo teorijo hegemonije. Ta trdi, da raziskovalci tudi sami pripadajo sferi hegemonije. Hegemonija drži oblast le v toliko, v kolikor poseduje moč. Mandokijeva tu dodaja besede Michela Foucaulta, ki pravi, da je moč že sama po sebi tudi hegemonija.
Kar Mandokijeva naredi je torej preplet različnih teorij. Z njimi si pomaga, da naznači teren, ki jo zanima; preučevanje (vsako)dnevnih modusov konstukcije različnih identitet. Z drugimi besedami, zanima jo, kaj nas ljudi vsak dan znova interpelira, vpelje kot subjekte (osebke) neke nacionalne identitete.
Pri tej interpelaciji igrajo pomembno vlogo različne vrste estetike. Od estetike športa, glasbe, do vloge, ki jo v konctrukciji in ohranjanju hegemonije nacionalne identitete nosi estetika telenovel. Estetika torej postane sistem interpelacije. Do svojega cilja prispe preko ekstrakcije energije in njene posledične ponovne uporabe.
Mandokijeva je svoje predavanje sklenila z kratkim razmislekom o vlogi simbolike in metaforike v kontekstu estetične nacionalne identitete. Zanimivo je, do so simboli, do katerih je prišla s pomočjo tega razmisleka (o lastni mehiški kulturi) presenetljivo podobni simbolom, ki jih pogosto najdemo v drugih nacionalnih identitetah. Tudi slovenski.
Kolokvij sta obiskala Vesna Vravnik in Pavel Koltaj.
Komentarji
komentiraj >>