Njun namen ujeti in poustvariti intenzivne trenutke obojestranskega opazovanja, do katerih nujno pride ob zbližanju, se skozi portrete jasno in nedvoumno kaže opazovalcu. Projekt MANWOMANUNFINISHED je zanju stalno razširjajoče in nastajajoče delo v katerem se zrcali njun odnos in stalno premika nevidno mejo ločnico med sedanjostjo in preteklostjo, previdno in zavedajoč se krhkosti te nevidne meje.

Portreti so namenoma posneti z analognim fotoaparatom, kar naj bi še poudarilo razgaljenost objektov. Gre za intenzivne barvne fotografije, kjer ozadje igra zgolj sekundarno vlogo, pomembnejši so odtenki na njunih obrazih in položaji njunih teles. V ospredju sta torej vedno avtorja, njuna pogleda eden na drugega, skoraj pri vseh je očitno strmo oziranje proti objektivu z izrazi mirne nevsiljivosti.

Sprva je pogled na takšno razgaljenost nekam šokanten, vendar se gledalec dokaj hitro privadi neizprosnemu ekshibicionizmu, ki veje iz velike knjige. Tega so gledalci, če Aleksando Vajd vsaj površno poznajo, vajeni že iz njenih prejšnjih razstav. V njeni ustvarjalni filozofiji imajo osebe, ki se tako ali drugače prepletajo z zasebnim svetom pomembno vlogo. V eni od prejšnjih razstav je skozi fotografije opazovala svojega očeta. Podobe, ki nam jih razkazuje tokrat sicer vsaj na prvi pogled nimajo tako očitnega namena podiranja vrednostnih in estetskih meril, a po odhodu iz galerije vas zna prešiniti nekaj, kar bi skoraj lahko bilo podobno občutku sramu, potem ko ste videli prevelik del neke intimnosti.

Hynek in Aleksandra nas s tematsko enoličnih a razgibanih fotk gledata večinoma brez nasmeška. Dovolita in celo povabita nas v njun zaprti svet, kjer držita skupaj in sta lahko takšna kot sta, ne glede na misli in ljudi okoli njiju. Tih upor bi lahko poimenovali njun odnos, kot se kaže skozi serijo portretov, ki sta se jih odločila pokazati širni ljubljanski, tujih intimnosti lačni javnosti.

Za vas je z belimi rokavičkami knjigo odprla, Nina S.