Svet zunaj je bil videti mrzel še skozi zaprto okno. Spodaj na ulici so vrtinci vetra sukali prah in kose papirja in čeprav je sijalo sonce in je bilo nebo živo modro, se je zdelo, da ni barve nikjer drugje kot na plakatih, ki so bili prilepljeni vsepovsod. Kilometer stran se je dvigalo kvišku Ministrstvo resnice, njegovo delovno mesto, velikansko in belo nad sajasto pokrajino.
To, je pomislil z nekakšnim nedoločnim odporom, to je London, glavno mesto Airstripa Ena, po gostoti prebivalstva tretje province v Oceaniji. Poskušal se je domisliti otroškega spomina, ki bi mu povedal, ali je bil London vedno prav takšen. So že od nekdaj stale te vrste trohnečih hiš iz devetnajstega stoletja, katerih stene so podprte z lesenimi bruni, okna zadelana z lepenko in strehe z valovito pločevino, varovalne mreže pa visijo na vse strani? Pa bombardirana področja, kjer se je prah od ometa vrtinčil v zraku in se je bohotil vrbovec po kupih gramoza; pa kraji, kjer so bombe razdejale večja področja, na katerih so zrasle umazane kolonije lesenih, kurnikom podobnih kolib? Zaman, ni se mogel spomniti: nič ni ostalo od njegovega otroštva, razen vrste živo osvetljenih podob, ki so se pojavljale brez ozadja in so bile večinoma nerazumljive.
Orwellov 1984 – strašljivi prikaz totalitarnega režima, ki na vseh stopnjah onemogoča posameznikovo svobodo, na prvi pogled nima veliko zveze z današnjim pogledom na Ljubljano. Ulice niso sive, nasprotno, polne kričavega oglaševanja in bleščečih sanj, nas vabijo v svoj objem. Kapitalizem 21. stoletja ustvarjajo tisti, ki so Orwella prebrali, ga procesirali in uporabili za svoj namen. Zbiranje posameznikov v javnem prostoru je dovoljeno, poudarjajo se pravice posameznika in možnost samoodločitve. Zdi se, kakor, da je vse povsem OK.
A resnica je popolnoma drugačna. Množični mediji, ta mnogokrat podaljšana roka oblasti, nas svarijo pred uporabo javnega prostora. Tam zunaj, pravijo časopisi in televizija, za varnostjo trikrat zariglanih in z nadzornimi napravami opremljenih vrat našega stanovanja, pisarne in šole, se menda skriva tisoč nevarnosti: na Metelkovi so pijanci, drogeraši in nasilneži, v Rogu podivjani mladci, ki jih je treba čimprej izseliti. In ulice, tudi te so nevarne. Pred ameriško ambasado se zbirajo teroristi, v naseljih napadajo veliki črni psi, če stopite iz hiše vas bodo zagotovo oropali in posilili in … bog ne daj, da bi po mraku kdo pohajal po Tivoliju. Iz teme bo stopil…peder!
Razmerje med javnim in privatnim prostorom se je v zgodovini spreminjalo. Poudarek na javnem je bil velik v 18. stoletju, ko se je po Londonu in Parizu podil novi družbeni razred – buržoazija. Dogodki v javnem prostoru so bili ključni za posameznikov razvoj. Kozmopolit je bil stoodstotna javna oseba. V 19. stoletju je zatočišče pred grozo velikih sprememb v ekonomskem in socialnem razredu postalo domače ognjišče, a vendar se je javni prostor obdržal vse skozi 19. stoletje.
Stanje je podobno tudi danes. Dolgočasni štirideseturni delavnik ni zagotovilo za nakup hiše in dveh avtomobilov. Ljudje, raje kakor da bi se potikali po javnih prostorih, pazimo na svoje premoženje in sedimo pred televizijskim sprejemnikom, saj nas blagostanje tistih, ki ga nimajo, ne zanima. Ta obrat k političnemu in družbenemu konzervativizmu ni zgolj pokazatelj meščanove negotovosti, ampak tudi izguba vere v socialno državo. Socialni programi ne delujejo, ali pa so v procesih ukinjanja. Pokvarjeni so, in bolje, kot da bi jih popravljali je, da jih ukinemo, še bolj pa so pokvarjeni njihovi uporabniki, pravijo politiki. Sen šestdesetih let, vojna prosti revščini, se je spremenil v boj proti revnim.
Gradijo se zidovi. Ograje so višje in višje. Ljudje se družimo v izoliranih prostorih, kjer je ozračje naravnano na vedno isto temperaturo in narava iz umetnih materialov. Disneyland ali Ljubljanske različice: Arena in City Park so nove paradigme javnega prostora, ki človeka zamotijo s podobo, trivio in banalnostjo. Vse je seveda tako lično zapakirano, da ne pomislimo na svet zunaj. Iz teh novih prostorov, kjer smo pravzaprav še vedno sami, zaprti v kovinske škatle, drvimo proti domu. Kapitalizem nam z mamljivimi dobrinami nudi ekran pred resničnostjo.
In če ti zdaj še vedno ni jasno, zakaj potrebujemo javni prostor, naj naštejem nekaj prednosti, ki bi jih moralo nuditi sedenje v parku ali na ulici:
1. čas, ki ga preživiš tam, je neomejen in odvisen zgolj od tebe;
2. pridruži se ti lahko poljubno število prijateljev, tudi tistih brez denarja;
3. jeste in pijete lahko vse kar ste prinesli s seboj in ni vam treba sedeti za mizo
4. oblečeš lahko kar koli si zaželiš in če za grmom ne tiči policaj, si lahko celo gola;
5. ker te nihče ne bombardira z neumnostmi lahko začnete z resnimi debatami, se povežete v skupino, ste kreativni ali ustanovite radikalno politično društvo in se odpravite v boj in za idejo javnega prostora navdušite druge.
(Izjava)
Če se želiš pridružiti ali vsaj kaj izvedeti o mreži družbeno angažiranih umetnikov, raziskovalcev, aktivistov in kulturnih centrov se odpravi v ljubljanski Argentinski park. Želje večmedijskega projekta, ki se ponaša s prelepo in uporabno mobilno strukturo Cocobello so velike.
(Izjava)
Seveda težave z javnim prostorom niso zgolj ljubljanski, mariborski ali celjski problem. Prav zaradi tega Crash Test Dummy testiranja z živimi ljudmi izvaja v več evropskih prestolnicah.
(Izjava)
Odpravi se torej ven. Stopi na cesto, v park, na Crash Test Dummy ali Ano Desetnico. Pokukaj na Metelkovo ali v Rog. Spotoma pozvoni še pri prijatelju in skupaj odkorakajta delat načrte za lepšo, svetlejšo in pametnejšo bodočnost!
Na vsakem koraku, vsak dan, na sprehodu po ulici, trgovskem centru ali med brezdelnim posedanjem pred televizijskim zaslonom je slehernik dobesedno bombardiran z ogromno količino slikovnih in tekstovnih sporočil, ki prepričujejo hvaležne stranke o specifičnosti in odličnosti nekega artikla. Takšne so pač zakonitosti kapitala in očitno tudi medijev. Mnoge televizijske in radijske postaje predvajajo v svojem rednem programu pogovorne oddaje, ki se po pravilu sprevržejo v enourne plačane reklame z namenom promocije podjetja in njihovih prodajnih artiklov. In tako iz dneva v dan, iz medija v medij. Novinarji ali pisci sploh niso več potrebni, članke lahko brez težav in pomislekov pišejo piarovci podjetij in njihovi trgovski potniki.
Blagovne znamke postajajo prava religija, ideologija, režim oziroma totalitarni režim, ki smo ga v naših krajih in nasploh v vzhodni Evropi pač navajeni, navada pa je, kot je znano, železna srajca. Podobnih tematik se dotikata dva vojvodinska umetnika, Igor Antić in Stevan Kojić, ki gostujeta v dislociranem razstavišču Mestne galerije na Cankarjevem nabrežju. Zaradi geografske danosti so jima omenjeni pojavi, tako značilni za države nekdanjega vzhodnega bloka in bivše Jugoslavije, zelo blizu.
Pod vodstvom gostujoče kuratorke Svetlane Mladenov sta avtorja v Ljubljano pripeljala zgolj polni glavi idej za izvedbo svojih projektov, ki nimata neke tesne povezave in ju je moč konzumirati vsakega zase. Umetnika pač večinoma ustvarjata svoje razstavne projekte na licu mesta, in situ, v dialogu s specifičnim prostorom razstavišča in galerija v nadstropju stare mestne hiše s pogledom na mestni trg je očitno dala avtorjema odličen in neprecenljiv navdih.
Večjo sobano je s svojim delom »Predlog za novi kapital« zasedel Igor Antić, ki je iz Jugoslavije odnesel pete še pred začetkom brutalnih medetničnih obračunov. Od tedaj živi in dela v Parizu, vendar nikdar ni dokončno prekinil stikov s svojo domovino. Umetnik lahko tako dokaj neobremenjeno ter iz distance spremlja dogajanje na neizprosnem srbskem politično ekonomskem prizorišču. Njegova nevzpodbudna, vendar realna sporočila nam pljuskajo v obraz na popolnoma jasen in neposreden način. Stene prostora bele kocke je opremil s slogani in logotipi blagovnih znamk, natisnjenimi na velike rdeče rjuhe, ki bi lahko bile uporabljene tudi kot transparent na kakšni štafeti mladosti. Temu ob bok so nanizana imena pomembnejših državnikov in diktatorjev nekdanjega socialističnega bloka.
Tako si Ho Chi Minh, Honecker, Milošević, Mao in Stalin delijo prostor z Nike, Mercedes, Ikea, Shell, blagovnimi znamkami, ki so jih marsikdaj tudi sami z veseljem konzumirali. V sredini rdeče belega prostora se na rdeči preprogi bleščita poglavitna simbola rajnkega komunizma, velika srp in kladivo ter peterokraka zvezda. Edina prosta stena je izkoriščena za projekcijo slik, zasnov in fotografij javnih spomenikov, propagandnega materiala komunističnih režimov ter načrti nekaterih nikdar izvedenih projektov, med katerimi je morda najbolj prepoznavna zasnova spomenika drugi internacionali konstruktivista Nauma Gaba. Ob umirjeni klasični glasbi lahko dobre pol ure občudujemo ideje in estetiko totalitarne ideologije, ki je v današnjem času dogmatično obsojana kot veliko zlo civilizacije.
Igor Antić na svojevrsten način prikazuje način prenašanja idej iz enega obdobja v naslednjega. Tako kot je zgodnje krščanstvo svoj nauk sestavilo iz mnogih tedaj aktualnih religij in vraž, ki jih je sicer v nadaljnem delovanju označilo za heretične, jih prepovedalo in tudi zatrlo, se podobno tudi zahodne in novozrasle vzhodne multinacionalne gospodarske družbe in njihovi oblikovalci zgledujejo po mnogih dosežkih in estetiki nekdanjega komunizma, zlasti zgodnje avantgarde Sovjetske zveze, ki se je odražala skozi miniobdobje konstruktivizma. Povezanost socialistične ideologije in dandanes edino sprejete, enostrankarske ideje divje privatizacije in kapitalizma, se ne kaže zgolj na estetski ravni, ampak tudi v delovanju samih sistemov. Vzhodna Evropa z našo vedno bolj konzervativno podalpsko deželico vred, je naivno in brez pomislekov sprejela vse kar ji na pladnju prinese in ponudi urejeni zahod, ki je s propadom socializma vzhoda izgubil svoj protipol, kar najbolj občuti delavska raja nekdaj zglednih zahodnih držav ob zmanjševanju standarda ter pravic.
Na drugi strani obsežnega razstavišča je manj impozanten in manjši prostor zasedel Stevan Kojić, eden vodilnih in mednarodno prepoznavnih srbskih umetnikov današnjega časa. Njegova prostorska postavitev, naslovljena »Playground«, je preprosta. Množica poletnih balonov in žog različnih modelov in barv, postavljenih na prav tako kičasto podlago iz papirja za zavijanje daril, je v svojo sredino sprejela televizijski zaslon, ki v ponovitvah predvaja video z dvema privlačnima dekletoma v glavnih vlogah. Ti se v stereotipnih belih športnih oblačilih igrata z žogo, se zabavata ter smejita. Na steni za njima je obešeno srce s prepoznavno nacionalno srbsko trobojnico in veliko črko S v sredini. Tudi v Kojićevem primeru pomembno komponento instalacije odigra glasba, ki je po svoje pomirjujoča, v navezavi na sliko pa tudi igriva, s prikrito nakazanimi erotično pornografskimi elementi. Tako se mladi avtor na veliko bolj diskreten način loteva problematiziranja komercialne poblaznelosti in razvrednotenja družb v prostorih bivše Jugoslavije.
Morda je »Ikonografija bordela« oziroma družbena kritika že dokaj prežvečena , izmolzena ter stereotipna tematika, ki se vedno pogosteje pojavlja v polju sodobne vizualne umetnosti. Ali je svet res tako razvrednoten ali pa so zgolj umetniki in redki drugi intelektualci tisti, ki prepoznavajo tudi slabosti v trenutnih razvitih družbah. V tem smislu se oba avtorja kljub različnim projektom zlahka vklopita v skupni kontekst. Sicer odlična postavitev Igorja Antića postaja malce bizarna ob svoji preveliki direktnosti in stereotipnosti tematike vzhodnega avtorja, medtem ko je Stevan Kojić morda malce preveč oddaljen od svojega bistva. Na žalost tudi njegova postavitev ni kakšen večji presežek, vendar je manjši in bolj utesnjen prostor to že vnaprej pogojeval.
Socialne, politične, družbeno kritične tematike so torej še vedno skrajno aktualne. Še več, so ena poglavitnih snovi umetnostnega področja tako imenovanih držav v tranziciji. V Sloveniji na primer socialna ter družbeno kritična tematika dobiva vedno več izvajalcev, s podobnimi tegobami se ukvarja tudi osrednji letošnji dogodek v polju domače sodobne umetnosti, trienale U3, ki je morda prav zaradi teh dejstev doživel do sedaj največje zanimanje zainteresiranih ustvarjalcev.
Mnogim se morda zdi banalno, da so družbeno kritična in socialno pogojena dela osrednje polje izražanja mnogim umetnikom, da je postal to skorajda nekakšen trend, po drugi strani pa premnogi avtorji preprosto ne morejo mirno in nekritično ustvarjati v ponorelem vsakdanjiku sodobnega sveta. Tako lahko verjetno v bližnji prihodnosti pričakujemo še večji naval del s podobno tematiko, dokler bo ta sploh dovoljena. V tem kontekstu tudi »Ikonografija bordela« ni toliko banalna, ampak zgolj odraža realnost vzhodnoevropskega družbenega kurbišča. Kot nam je vsem dobro znano, mnogokrat zares dobesedno.
Mednarodni grafični likovni center gosti razstavo kostumov oblikovalca in gledališkega ter filmskega kostumografa Alana Hranitelja. Razstava vsebuje zajetno zbirko izdelkov, ki imajo brez dvoma status umetniških objektov. Obenem so kostumi. Narejeni so predvsem za gledališke predstave. Obstajajo pa tudi kot redki kosi, ki krasijo zasebne garderobe nekaterih znanih osebnosti. Na razstavi si med drugim lahko ogledamo morda najbolj ekstravagantno Hraniteljevo obleko – kostum – instalacijo – aluminijast objekt, ki je bil narejen za tovarno Impol.
Hraniteljeva umetniška dejavnost oblikuje in prikazuje novodobne različice idolov. Model za katerega oblikuje, v njegovih izdelkih oddaja auro kultnih razsežnosti. Znotraj tega črpa iz različnih zgodovinskih obdobij, ki presegajo meje Evrope. Med seboj jih kombinira v različne minimalistične barvne kompozicije. Bistvo Hraniteljeve estetike je v minimalizmu skoraj brez vzorcev na tekstilijah. Ti se pojavijo občasno, le če so potrebni kot dodatek k vsebini zgodbe določenega lika. Kot pomoč ali ovira.
Hranitelj je v tem svojem izkustveno zgrajenem slogu, ki je bil in ostaja zunaj vsake trendovske opredeljenosti, izviren avtentičen oblikovalec. V svoji nepodredljivosti trendom in dostikrat duhovitemu, a izredno lucidnemu in vedno, vsaj tako je videti, neobremenjenemu pristopu do zgodovine oblačenja, na novo odkriva funkcionalnost oblačila, tako v hierarhičnem, sociološkem, kot tudi seveda, umetniškem smislu.
Telo dojema kot prostor. Vsak njegov kostum je prostorska instalacija, ki lahko tudi sama zase biva kot samozadosten likovni izdelek. V ustvarjalnem preigravanju, v katerem diktira lik od osnov maske, modnih dodatkov, kot so klobuki, torbice in čevlji, se predaja v barokiziranje - plastenje mehkih, skoraj praviloma enobarvnih materialov.
Njegovi kostumi na eni strani odražajo splošno eklektično podobo različnih medijskih tehnologij, kot pač ta naš svet trenutno deluje. Na drugi strani pa, kljub temu, da je zase nekoč izjavil, da sta njegova oblačenje in stil dolgočasna, odražajo izrazito osebnostne podrobnosti. Pravzaprav gre za tisti osebno naravnani motiv, zaradi katerega Alan Hranitelj svojemu oblačilu - telesu – objektu tudi v povsem drugačnem, negledališkem prostoru – v galeriji - omogoči, da ga prostor v celoti posrka vase in obratno.
Njegovo telo – objekt ima v taki osebnostni vizualni, sicer harmonični agresiji dostikrat grotesken značaj. Zaradi izjemnega mešanja tragičnih in komičnih elementov. Tak groteskni učinek pa seveda poudari predvsem interpretacija kostuma, ki izvira iz same igralske oživitve le tega. Ustvarjalnost Alana Hranitelja je sama v sebi zaključena harmonična celota. Telo je zanj kot relief, ki mu sam določa referenčne okvirje. S prestopanjen le teh je pripeljalo do ekspanzije okvirja, do nadgraditve v procesu ustvarjanja celostne podobe, ki je razširjena na celoten prostor.
Kot že rečeno, njegovi kostumi predstavljajo idole arhetipskih razsežnosti, pa naj so zgolj objekti – kostumi na lutkah, katerih obrazi so prekriti s tančico, ali pa kinetični objekti, ki nas vsenaokoli neizčrpno inspirirajo skozi barokizirano tragikomičnost in plastenje. Morebiti je ravno zato postavitev rasztave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru narejena tako, da so objekti med seboj skoraj nagneteni. Prikazujejo čaroben gozd. Med njimi so poti, skozi katere se sprehajajoči obiskovalci potopijo v fantazijsko realnost Alana Hranitelja.
Njegov proces dela je vidno eksperimentalen in intuitiven. Njegove kreacije se težko uvrstijo v določen čas ali slog. So združba posameznih elementov brez časovne opredelitve. Predvsem pa so umetniški objekti. Umetniški objekt se v današnjem času predstavlja v takšni podobi, da otežuje tekstualno branje. Tudi pri umetniških objektih Alana Hranitelja se zdi, da skozi eklektično samozadostnost, znotraj svoje eksistence v nekem vzporednem času in prostoru, na koncu ostajajo zvesti le še svoji objektnosti.
Tako. Prišli smo do konca. Oddaja Arterija odhaja na dopust. Njeni zvesti delavci in sodelavci pa jo bomo, ta čas delujoči na drugih področjih, počakali in se vanjo potopili zopet zadnji teden v avgustu, ko se bo spočita in polna novih idej vrnila med nas in nam ponovno dopustila naseljevati se v njena brezmejna območja. V Arteriji se torej zopet srečamo zadnji teden v avgustu. Do takrat pa srečno in nasvidenje.
Komentarji
komentiraj >>