Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Na pol prisoten po norveško, petek ob 16.00 (2752 bralcev)
Petek, 28. 7. 2006
vizualka



Pri Beletrini nam v zadnjem paketu novoizdanih knjig v branje ponujajo prevod zbirke sedmih novel enega izmed novejših norveških avtorjev Ingvarja Ambjørnsena. Pisatelj je tipičen predstavnik generacije osemdesetih let, ki se v mladosti – v literaturi ali resničnem življenju – depresivno zakajal, kdaj pa kdaj posegel po kakem LSD-ju, v malo kasnejših letih pa presedlal na pirovske flaše in si ob njih lajšal življenjske bolečine.

Klasična življenjska zgodba pravzaprav, ki pa pridobi na tragični širini, ko jo prestavimo v norveško mrtvilo. Te knjige nikakor ne priporočam v branje v času toplih poletnih dni, gotovo pa se bo poslušalec z njo lahko poistovetil, ko se bo nad Ljubljano spustila novembrska megla.

Sedem nesrečnih, včasih pa otopelih mož, se v sedmih novelah, zdaj v prvi, zdaj v tretji osebi, spopada z ničem in krhkimi trenutki, ki normalnost ločijo od norosti.

Vsaj v dveh novelah protagonista kar krepko izstopita iz konzervativnega malomeščanskega vsakdana. Naslovna novela Na pol prisoten med seboj poveže štiri neznance s seksualnostjo, na kar bi seveda še lahko pristali, a v zgodbo sta vmešana še prometna nesreča, osamljenost in debeluh. Meter osemdeset krat meter osemdeset veliko človeško bitje z gorjačo v roki, več ur nepremično stoji sredi domačne dnevne sobe in potem končno napade gostitelja.

Še boljša in tudi bolj zadeta je Druga zvezda. Podkrepljena z LSD-jem se prijatelja odpravita v snežno noč. Nekaj ur kasneje, v ogromni beli pokrajini glavni protagonist izdihne besede, ki ponazarjajo počutje vseh mož v ne-prav-zares najboljših letih, ki nastopajo v novelah: »Postal sem buba, tekočina, ujeta v lupino; kmalu bom šel naprej kot nekaj novega, nekaj drugega. Kako sem bil sit vseh let za sabo, let na stopnji ličinke, vsega tega časa, ki je šel z nesmiselnim čvekanjem.«

Tisto kar povezuje novele Ingvarja Ambjørnsena so na pol prisotni moški in občutek. Moški na robu živčnega zloma. Morda pa celo česa, kar je hujše od tega. Morda je hujši občutek neznosne počasnosti, ki se ji bliža prelom za katerega vemo, da bo še hujši. Vse to pa je vpeto v blatne, mrzle, absurdne in sive norveške dneve,… pa tudi noči.

Sredi poletja sem v sivo otopelost pokukala Petja.



Komentarji
komentiraj >>