Kljub vsesplošnim govoricam o približevanju umetnosti in oblikovanja, je primerjava obeh razstav v Moderni galeriji naravnost odličen dokaz, da se prepričamo o nasprotnem. Predstavljeni plakati Kluba art direktorjev BiH so narejeni tako, da jih naš um prepozna v trenutku, se ob njih naša usta raztegnejo v nasmeh ali razmislek o predstavljeni domislici. Umetniškim delom na prologu v Oko detektiva tega ni potrebno početi. Niso narejena z namenom, da bi jih doumeli v trenutku, njihovo branje ni udarno in enoznačno. To ni naloga umetniških del, gotovo pa je to cilj uspešnega oblikovanja.

Umetniška dela danes lahko, ali raje »spet in še« lahko nastajajo brez določene naloge, oziroma si naloge zadajajo sama in sledijo lastnim omejitvam. Ali pa seveda – in morda bolj problematično – omejitvam kustosa. Oko detektiva: prolog je skupinska razstava študentov beneške akademije in uvaja – glavno razstavo Oko detektiva. Ta se bo v Moderni galeriji odprla letos v oktobru. Kustos obeh razstav in hkrati mentor tokrat predstavljenih mladih umetnikov je Nicolas Bourriaud. Znani kustos in teoretik je julija letos predaval v Moderni galeriji, iz njegovega računalnika pa je v svet umetnosti leta 1998 udarila knjiga Relational aesthetics.

Vtis njegovega precej nenavdušujočega predavanja o Palais de Tokyo v Parizu, ki jo je skupaj z Jeromom Sansom vodil med leti 1999 in 2006, je tokratna razstava v veliki meri popravila. Oko detektiva: prolog je posvečena »metafori umetnika kot detektiva«. Vanjo so vključena umetniška dela, ki so jih beneški študentje zasnovali letos spomladi. Vsa predstavljena dela se ukvarjajo z zbiranjem informacij in njihovo dodelavo v raznolike umetniške forme in načine vedenja.

"Povej mi Watson, kaj lahko razbereva iz obiskovalčeve palice?« v Baskervilskem psu svojega pomočnika sprašuje Sherlock Holmes. Vprašanje bi se danes, daleč proč od 19. stoletja, v ponorelem svetu informacij glasilo popolnoma drugače. Šlo bi približno takole: »Povej mi, dragi Watson, kako naj izmed milijonov informacij izbereva tiste, s katerimi bova ustvarjala novo vednost?«

Predstavljena dela so se prirejenega Holmesovega vprašanja lotila na raznolike načine. Carlo Battiston je v seriji fotografij resnico zakopal globoko v zemljo. Toda ali je resnica skrita in se lahko do nje dokopljemo, ali pa resnic kar mrgoli?

Roberto de Pol se je detektivske uganke lotil na drugačen način. Iz zbirke lastnih fotografij je izbral eno samo. Vanjo sta se v nekem trenutku, kot po naključju ujela dva mimoidoča, kar se pogosto zgodi na takšnih in drugačnih snapshotih. Pot ga je od enega umetniškega dela – nezanimive fotografije oranžnorjave zofe – vodila k drugemu. Po ulicah mesta se je s fotografijo v roki odpravil na kraj zločina, kraj kjer je ustvaril posnetek. Kot pravi detektiv je skušal poiskati naključna upodobljenca. Na razstavi je predstavil zločinsko orodje – fotografijo in dokumentacijo umetniškega procesa.

Omeniti velja tudi odlično, a s strani paznice slabo izvedeno delo Sare Tosso. Morda se je avtorica malo naslonila na kritizirano delo Tina Sehgala, predstavljeno v Nemškem paviljonu lanskega Beneškega bienala. Tossova nas na šolski tabli s kredo poučuje, da je detektiv – umetnik tisti, ki ve vse, pove vse in pokaže vse. Če si želimo to absolutnost detektiva postaviti pod vprašaj, zapiše Tossova, naj se obrnemo na paznico v galeriji. Ta se izmika sodelovanju pri umetniškem delu, a smuk v prodajno kabino v galeriji nas poduči, da bi morala pravzaprav povedati kaj o svojih otroških sanjah. No ja, razumeti je treba, da plača paznic v slovenski nacionalni inštituciji ni primerljiva s tisto, ki jo je Sehgal podelil igralcem, ki so se izdajali za paznike na Bienalu.

Prolog v veliko razstavo Oko detektiva je zanimiv in vreden ogleda. Zastavlja nam kopico vprašanj o informacijah, njihovem zbiranju in obdelovanju. Pove pa nam tudi, da je umetnost še vedno prostor mnogoplastnih branj, prostor, ki se mu še ni potrebno instrumentalizirati. Za primerjavo skočite še na oblikovalsko podjetje v spodnje nadstropje.

Detektivko med detektivi se je igrala Petja.