Sanjaški festival se je začel ravno v prelomnem obdobju tega poletja, ko si tudi tisti najbolj drzni niso upali pomisliti na morebitne ohladitve. A že prvi avgustovski dan so se nad malo mesto zgrnile težke kaplje, ki so marsikomu olajšale izsušeno bivanje. Za začetek festivala na prostem pa niso delovale najbolj obetavno. Ali jim je uspelo preprečiti svečano otvoritev? Nikakor!

Na Kongresnem trgu se je proti večeru zbrala precejšnja množica, nad njimi pa se je smejalo jasno nebo. »Dovolili ste si sanjati«, je obiskovalce nagovoril voditelj, »in zdaj smo tukaj«. In tako se je kljub vremenskim preglavicam, ki so grozile z odpovedmi, program prvega tedna izvedel skoraj v celoti. Tako festival sanja dalje, v peto leto svojega delovanja, ki se bo nadaljevalo do konca meseca.

Najbolj zanimiv je bil nedvomno otvoritveni večer, v katerem so organizatorji želeli predstaviti pestrost dogajanja. V enem večeru so združili poezijo, glasbo, igralski vložek ter okroglo mizo z naslovom Jezik koz žarišče narodne energije. Na njej so različni strokovnjaki s področja jezikoslovja - med njimi Ciril Zlobec - kresali mnenja o vlogi slovenskega jezika, jeziku kot sredstvu narodne identitete in vzgoje, o njegovem razvoju oziroma degradaciji. Kljub navdušenim, včasih predolgim monologom nastopajočih, njihovega pogovora ni kazil pretiran slavospev našemu jeziku. Kritika se je vrtela predvsem na račun poučevanja jezika in posledično neučinkovite uporabe jezika ter pomanjkljive izraznosti pri mlajši generaciji.

Marsikatera pikra je padla tudi na račun države in njenega odnosa do pisane besede. Še najbolj konkretno v nastopu Andreja Rozmana - Roze, ki je pred občinstvo povsem suvereno postavil prazno škatlico. Dokler se ta ni napolnila s papirnatimi priboljški, ni bil pripravljen narediti ničesar. Manj poučenim bi se ta gesta lahko zdela neokusna, a z njo je Roza še dodatno okrcal davek na slovensko tiskano besedo. Peticijo proti davku na knjigo je možno ves čas festivala podpisati na samem prizorišču, prav tako se tam lahko kupi knjige, znižane za ceno neljubega dodatka.

V bolj umirjene vode je že precej razgreto občinstvo popeljal glasbeni del večera, v katerem je Zlatko Kaučič na tolkalih spremljal recitacijo nekaterih pesmi Srečka Kosovela v izvedbi Barbare Korun. Otvoritev je zaključila glasbena zasedba Clavimerata, ki je predstavila nov album Um a zero. Mestni otok poezije se je dvignil tudi naslednji večer, ki je mladim poetom izvabljal marsikatero rimo. V poletno noč so festival zazibale še besede temnih globin štirih slovenskih pesnikov, pokojnih po lastni želji.

Jezik in s tem tudi slovenščina sta letos v središču festivala, kljub temu pa bo dogajanje prečkalo narodne meje in se dotikalo globalnih tem, razdeljenih v tematske sklope: Kontinent Indija, Kontinent Sahara, Kontinent Afrika, Kontinent Neznano ter Kontinent Brezdomstvo. V sklopu slednjega je na ogled film Do you cry 4 me, Argentina?. Film predstavlja neobičajne zgodbe korejskih priseljencev v Argentini, njihovo iskanje identitete v tuji kulturi ter težak boj za obstanek.

Eksotična imena ponujajo marsikaj zanimivega, na primer večer himalajske poezije, koncert afriških inštrumentov, indijske plese, sprehod po neznanih kotičkih mesta, predstavitve novih knjig in vse ostalo. Ne zamudite!

Festival je v prvem tednu spremljala Alja.